»Lukec, ti se moraš še veliko naučiti in v šolo boš tudi hodil. Me pa čudi, da se nikdar nočeš z mano pogovarjati, bi ti kaj pametnega svetoval, imam izkušnje. Tako pa vse vedno po svoje delaš in se ti zdi fino, če si postal po vsej šoli znan po neumnostih,« je bil nad Lukcem obupan korenjaški Dejan. Domača hrana s stričeve kmetije mu očitno tekne, zanj je le slovenski pujs res prava svinja (take naj bi se znebil pa njegov oče…). »Zame je pa najboljše, ko imamo pravi pouk v domačem farovžu, naš gospod tako lepo vse pojasni. Le zakaj ne pride še v pravo šolo, da bi vsi slišali?« je svoje pobožne željice povedala Ljudmila. Njeno pravo nasprotje je Alenka, ki je potegnjen in vedno glasen deklič: »Šola je zato, da se tujih jezikov naučiš. In več jezikov znaš, več veljaš! Jaz znam že zapeti tisto lepo pesem, in sicer v tujem jeziku, lahko vas naučim. No, Ljudmila, kar za mano poj na ves glas, je čisto preprosto: »Bandjerarosa, bandjerarosa…!«

Janeza pa je kar dvignilo pokonci. Ni ravno glasen, pozornost raje vzbudi z namenoma mirnim in malce zategnjenim glasom: »V šoli se vse narobe učimo in če si tole pesem v šoli pobrala, je to samo potrditev. Ko bom jaz glavni, bo v šoli tudi red in določili bomo, kaj se poje in kaj ne. Jeseni se bom vpisal v domovinski krožek, tam bomo pa domoljubne pesmi peli v slovenskem jeziku!« Za Janeza imam občutek, da je zadnje čase v otroškem tropu kar malce zamorjen, ker ga ne upoštevajo kot nekoč. Prijateljev ima vse manj, Zoran zagotovo ni med njimi: »Jaz grem z veseljem v šolo, da se naučim graditi! Mene to zanima; velike tovarne in trgovine in najlepša mesta znajo narediti le najboljši. Če pa na veliko gradiš, potem kaj ostane vsem in tebi tudi. In Janez mi nič ne more, če rad poslušam pevko iz sosednje države namesto njegovih domoljubnih!«

Od nekod je prisopihal Karl in takoj vskočil v šolsko tematiko: »Uh, šola! Že spet! Pa zemljepis, zoprn predmet. Sem dobil cvek, ker nisem vedel, kje je meja. Ne, ne ni šlo za kako državno mejo, le učitelj mi je rekel, da ima tudi moje čvekanje mejo, in mi dal šus!« Miroslav je le zavil z očmi in pokazal, da mu gre Karl že pošteno na živce, ker neprestano nekaj naklada, fant z očali pa je skop z besedami. A se je tudi zdaj izkazal z resnim zaključkom otroške debate: »No, po pravilih moramo čez nekaj dni v šolo in se bomo že čez nekaj dni morali spet učiti, ne vem pa, če bomo kaj znali!«

Iz kuhinje me je povabil znan mili glas: »Pridi sem, da te končno še likati naučim! Potem se boš pa v bifeju lahko pohvalil, kaj vse znaš!« Znanje je bogastvo, življenje pa šola, kajne?