Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Tam, kjer najmanj pričakuješ, te pogosto pozitivno presenetijo. In to se je tako španskim kot slovenskima izvidnikoma zgodilo v Velikih Laščah oziroma v krajih, ki so jih obiskali na območju te občine. Španska družina je najprej odkrila na spletnih straneh celo zavihek v angleškem jeziku, kar je v primerjavi z mnogo »večjimi« turističnimi občinami prav presenetljivo in vsekakor pohvalno. Tudi doživetja španske družine in slovenskih izvidnikov dokazujejo, da je lahko za turista zanimivo marsikaj, pa čeprav brez adrenalinskih parkov, raznih turističnih infrastruktur ali izumetničenega kulinaričnega pačenja. Z veseljem sem prebral vtise obeh izvidnic o vodnikih na gradu Turjak in Trubarjevi domačiji, kar nesporno dokazuje, da je le kakovostno znanje, ob upoštevanju ciljne turistične skupine ali posameznika, lahko nesporen pogoj za uspeh in zadovoljstvo turista.
TIC deluje zelo po domače, vendar vsebinsko in komunikacijsko zelo dobro. Če je oče trenutno odsoten, ga prav tako uspešno zamenja hči, čeprav je skoraj že v avtomobilu in namenjena po opravkih. To zgodbo bi morali prebrati v marsikateri slovenski občini, da bi videli in dojeli, kako se dela turizem na lokalni ravni. Obe izvidnici sta imeli veliko srečo tudi glede gostinske ponudbe. To sem vedel že vnaprej, saj obisk gostilne Pri Kuklju v Velikih Laščah ne more biti drugačen kot odličen. Menim, da so izvidniki doživeli popolno paleto lokalne in regionalne kulinarike: pri Kuklju s sodobno interpretiranimi in predvsem okusnimi jedmi tega dela Slovenije, pri Brlogarju pa usmerjenost na divjačinsko ponudbo, ki so jo dopolnjevali kostanjevi vlivanci. Pri slednji gostilni je bila nekoliko iz teh okvirov le čokoladna pena ali francosko mousse, ki pa je izrazito globalna jed, konkretno sladica. Tudi kostanjevi vlivanci nekoliko prehitevajo naravo, saj vemo, da bo kostanj zrel šele takrat, ko bodo letošnje poletne Dnevnikove izvidnice že končane. Kuhinja letnih časov je namreč eden od stebrov sodobnega kulinaričnega in gastronomskega prizadevanja v svetu. Pri komentiranju vtisov tokratnih izvidnic sem spet navezan na njihove komentarje. Tako iz zapisa izvem, kaj vse so obema izvidnicami svetovali v Velikih Laščah, da si ogledajo oziroma obiščejo. Ob tem menim, da jih je bilo popolnoma nepotrebno usmerjati še v Ribnico, saj niso izčrpali vseh možnosti na območju občine Velike Lašče. Naj omenim izjemno notranjo opremo cerkve na Veliki Slevici pa Levstikov oziroma Ilijev kozolec. Še bi lahko našteval naravne in kulturne posebnosti, a naj bo to le kot primer, da je treba najprej ponuditi vse lokalne posebnosti. To se je izkazalo tudi pri svetovanem ogledu Ribnice, za katero so jim povedali, da tam še vedno domuje rokodelstvo lesne galanterije (ali suhe robe), a kaj ko teh niso nikjer zasledili. To je seveda širše vprašanje, ki ne zadeva le te rokodelske dejavnosti v Ribnici, ampak še katere druge v drugih slovenskih krajih. Pri nas namreč še vedno ne znamo v večjem številu ponuditi delavnic odprtih vrat. V Ribnici imajo sodoben Rokodelski center, a očitno tega izvidnikom niso svetovali. Špansko družino je navdušila tudi turistična kmetija, kjer so prenočili. In kaj je ta kmetija ponujala otrokoma? Med drugim tudi ogled domačih oziroma hišnih živali, ki sta jih lahko nahranila s suhim kruhom. Še en dokaz, koliko malo je potrebno, da tudi otroci uživajo v svetu, v katerem spoznajo, da krava ni modrovijolične barve! In kar je ob tej izvidnici najbolj razveseljivo: španska družina se je odločila, da bo prišla še na ponovni obisk, tokrat s prijatelji. Tako se pridobiva goste!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Glede na nacionalno pomembnost, ki jo v slovenski zgodovini nosi Primož Trubar, je nujno, da je spletna stran Velikih Lašč bolj jasno označena v angleškem jeziku in da zavihke, tako kot je običajna praksa, najdemo zgoraj desno. Laščam lega na pragu glavnega mesta prinaša tudi številne neizkoriščene možnosti, ki se dotikajo povezovanja z Zavodom za turizem Ljubljana. Glede na število pomembnih pisateljev, ki izvirajo s tega prostora, imam v mislih novonastajajoči literarni turizem po zgledu festivala Prežihovih Solzic na Koroškem, Žirovnice in Vrhnike.
Opažam tudi, da je pri nas v smislu informacij pogosto bolje poskrbljeno za domačega gosta kot za tujega. Če domači nimajo težav z iskanjem TIC, pa izkušnje s terena kažejo, da se tujci tu zelo lovijo. Pogosto imam občutek, da bi lahko registrirali nov turistični produkt – iskanje svetega grala, oprostite, lokalnega TIC. TIC je vendar srce kraja! Označen mora biti jasno in nedvoumno usmerjati gosta. Turistični informacijski centri so stičišče lokalnih zgodb in most med turisti ter domačini. Ne pa da dobimo vtis, da so tujek v kraju in da nihče sploh ne ve, da obstajajo. Enako velja za označevanje turističnih znamenitosti – jasno in nedvoumno. Znamenitosti so vendar ogledalo vsega lepega, krona tistega, s čimer se občina lahko pohvali pred gosti. Zakaj potem neoznačenost? Nerazumljivo.
Dokaz, da smo do tujcev bolj mačehovski kot do domačega gosta, je tudi v pomanjkljivih tablah na turjaškem gradu. Pošteno do tujcev je, da se jim postreže izčrpne informacije v angleškem jeziku. Saj grad vendar ni namenjen samo domačim gostom. Enako velja za jedilnike. Ampak ne, smo samozadostni. Hkrati pa turistično gospodarstvo v prihodnje načrtuje povečanje promocije na tujih trgih. Lepo vas prosim, ponudba na terenu, na lokalnem mikronivoju, še zdaleč ni prilagojena prihodu tujih gostov.
Čudi me, da izvidniki v Ribnici niso zasledili nobenih lesenih izdelkov. Pa bi bilo treba samo pokukati v Rokodelski center, kjer je prikazana cela zgodovina te suhorobarske obrti. Da o vodenih izletih k suhorobarjem niti ne zgubljam besed. Tu kritike ne sprejmem.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Škoda, da Velike Lašče ne vzamejo internetnega kanala komuniciranja bolj zares. Če se uporabnik potrudi iskati v slovenskem jeziku, najde kar nekaj vsebin, a so te raztresene, premalo konsistentne, brez osredotočenosti na potrebe domačih, še posebno pa tujih turistov. Pri analizi smo upoštevali vse vsebine, ki smo jih našli na občinski strani in na spletnem mestu trubarjevi-kraji.si. Na občinski strani bi veljalo bolj izpostaviti slednje spletno mesto, saj se povezava v množici vizualnih benerjev izgubi. Glavna ponudba, izhajajoč iz vsebin, je ponudba izletov. Vsekakor očitno spletni nastop ne odslikava resnične identitete in ponudbe destinacije, kar je nedopustno. Predvsem pa moti premajhna osredotočenost na uporabnike, njihove realne potrebe po preglednosti, informacijah, zgodbah, multimedijskih materialih. Priložnosti za razvoj je torej veliko.
Vito Avguštin, Dnevnik
Tudi tokratna izvidnica je pokazala, da je v Sloveniji veliko krajev, ki jih velja obiskati, in da so med njimi zagotovo tudi Velike Lašče, saj ponujajo naravnost ogromno. Vprašanje je le, ali vsem tudi povedo, kaj ponujajo. Najbrž ne, kajti če bi, potem se ne bi bilo treba španski družini odpeljati na izlet v Ribnico, saj bi jim v Velikih Laščah in okolici zmanjkalo časa za ogled in obisk vsega, kar si je vredno ogledati in obiskati. Če že povedo, kaj vse imajo, pa označijo poti do zanimivosti tako slabo, da jih obiskovalci ne najdejo. Tudi prijazno »vodenje« po mobilnem telefonu ni rešitev, bolj prijazno in predvsem preprosto je namestiti vidne označbe in kažipote. Pa tudi če že povedo, kaj imajo, in gosta pripeljejo do točke, ki je zanimiva, nastane zagata, če ni tam tablic s pojasnili in razlagami v različnih jezikih. Veste, ni prijazno, če goste nekam napotimo, če nam ti gostje plačajo, da lahko nekam vstopijo, potem pa smo do njih neprijazni do te mere, da jim ne povemo, zakaj so tam.
Glede delovanja in odpiralnega časa TIC je treba reči, da so se v Velikih Laščah odločili za zanimivo in praktično rešitev, ki v resnici deluje, seveda pa je treba TIC prej najti. Napaka! Turistični uradi naj bi bili vedno postavljeni tako, da jih turistom ni treba iskati, ampak da ti uradi poiščejo turiste: da so na najbolj vidnem in dostopnem mestu.
Sicer pa je treba reči, da je zgodba o obisku Velikih Lašč zgodba o prijaznih, gostoljubnih ljudeh, o več kot zanimivih kulturnih in naravnih znamenitostih z izvrstnimi vodniki, o okusni domači hrani in zgodba s srečnim koncem: obe izvidnici sta poudarili, da v te lepe kraje še pridejo.
