A kot rečeno, kandidati, kakršna sta Trump in Sanders, najsi bosta še tako različna, so pravzaprav enaki. Za predvolilni čas poživijo dvostrankarsko ameriško sivino, ki ob vsem medijskem trušču daje vsebinsko že desetletja enak rezultat. Obama je za to najboljši dokaz, še posebej, če primerjamo pričakovanja svetovne javnosti ob njegovi izvolitvi ter rezultate pred koncem predsednikovanja, nad katerim so najbolj navdušene ameriške oborožitvene korporacije, ki veselo kopljejo luknje v domačem in zavezniških proračunih, čeprav se jim je z obljubami o koncu iraške in afganistanske vojaške avanture obetal pogrom. Hillary Clinton ali še tretji Bush tega ne bosta spremenila, ameriška smer plovbe je jasna že vse od konca druge svetovne vojne in njene korekcije so zgolj lepotne narave.

Tostran luže so seveda razmere drugačne. Ne le da je v nekih vse bolj oddaljenih Združenih državah Evrope kar 26 nacij namesto enega ameriškega ljudstva v 50 zveznih državah, ampak razpolagamo s paleto strank, ki jih ni mogoče postaviti na dva skupna imenovalca ter jima na koncu najti skupno točko, poimenovano ameriški geostrateški interes. Evropski geostrateški interes namreč ne obstaja in zato se na stari celimi ne le soočamo z raznimi trumpi in sandersi v volilnih kampanjah, ampak jih postavljamo na čelo držav, kot na primer Pahorja in njegovo novo ljubezen Kolindo ali pa razigranega Jean-Clauda Junckerja mimo vseh demokratičnih postopkov na vrh evropske vlade.

Dokler je tako, je seveda iluzorno razmišljati o Evropski uniji kot nekakšni državi – federalni, konfederalni ali še ohlapnejši, ampak jo bo treba jemati kot najmanjši skupni imenovalec med, denimo, Grčijo in Nemčijo, kjer je bik, ki Evropo ugrabi, seveda slednja. S tem spoznanjem si zaenkrat ne moremo kaj dosti pomagati, je pa lahko izhodišče za razmislek, kje bo Evropa pristala, jezdeča na biku, in ali bo svet, v katerem se je znašla, res njen.

Kriva je seveda sama. V zgodovinskem trenutku, ko je padel berlinski zid in jo je ujela balkanska morija, je bila zapeljana s krotkostjo bika, ki jo je opazoval z ameriškega Olimpa. Le da je bil ta iz drugega mita, tistega o Evropinem sinu Minosu, ko si je, zaslepljen z bikovo lepoto, nakopal srd bogov in je njegova žena spočela Minotavra. V današnjem času bi se ta pošast imenovala neoliberalizem, ki se je spočel sinovom blaginjske Evrope po padcu železne zavese, vsi pa smo hrana v labirintu, ki je zanj posebej zgrajen.

Miti in legende so stoletja pomagali ljudem razumeti dogajanje okoli sebe. Zdaj, ko so jih nadomestili resničnostni šovi, je presahnila njihova sporočilnost, z njo pa tudi moč doumevanja sveta. Če je ta enostaven, kot je ameriški, prežet s socialnim darvinizmom, problemov pravzaprav ni. Predatorji so na vrhu prehranjevalne verige, njen spodnji del pa podporni člen, ki jih preživlja. Sociala je psovka, da je vse skupaj vendarle všečno nekoč trpečemu na križu, pa skrbijo duše s pravo ali hlinjeno slabo vestjo. Kaj takega je pri evropskem skoraj dvakrat večjem številu prebivalcev na enako velikem ozemlju težje uresničljivo in to dokazuje tudi sedanji splošni odpor do begunske nesreče, ki jo je EU sama pomagala povzročiti.

Za marsikoga je zatorej presenetljiv podatek Gallupove raziskave, po kateri bi bilo v Beli hiši med sicer primernimi kandidati pripravljenih videti socialista kar 47 odstotkov Američanov. V Evropi tega nismo preverjali, lahko pa na pamet zapišemo, da mu ne bi bila naklonjena niti petina. Je pa seveda Gallupov podatek sam po sebi zelo zavajajoč. Socialistu so namreč anketiranci namenili najmanj glasov, na vrhu sta katolik in ženska s 93 oziroma 92 odstotki, z enakim število glasov temnopolti in odstotkom manj Latinskoameričan ali Jud. Musliman je 60-odstotno sprejemljiv in še deklariranemu ateistu bi v državi, ki ima na bankovcu zapisano »v boga verjamemo«, namenili 58 odstotkov zaupanja.

Ko se spravljamo na iste valovne dolžine z ZDA, tudi v razglabljanju o morebitnih Združenih državah Evrope, smo se sprijaznili z ugrabitvijo, ki nas je pripeljala na neznano ozemlje. A če bo nad njim še napis Evropa, bo to nagrobni kamen, saj je več volje do preživetja civilizacije pokazala v vojnah kot pa v miru.