Zakaj je civilna družba zarohnela proti kulturi, ki bi morala biti naravno njena zaveznica, ni povsem jasno oziroma priča o njeni notranji nekonsistentnosti in nemoči, kar je seveda skrb zbujajoče. Toda skrbi lahko tudi nekaj drugega, dejstvo, da podobni koncerti, potem ko z njih postrgamo nesmiselno medijsko nesnago, še vedno prinašajo okus po tipičnem ljubljansko-slovenskem omejenem malomeščanstvu: kako naj povežem končne »poznavalske« ovacije z »nepoznavalskim« aplavzom po tretjem stavku Patetične simfonije Čajkovskega, ene najpogosteje izvajanih simfonij, katere osrednja značilnost je prav ta, da se ne konča zmagoslavno, ampak turobno, eksistencialistično, torej s »patetiko«? Vrhunska glasbena umetnost je na naši strani Alp postala predvsem vrhunska izpraznjenost, na katero so se zmožni prilepiti politični in statusni simboli.
Kar pa je seveda daleč od tega, kar me zanima kot kritika, usmerjenega h glasbi, njeni izoblikovanosti in povednosti. V tem pogledu je koncert potekal v mejah pričakovanja: gostje iz Izraela so vrhunsko izvajalsko telo, ki jih je vodil vrhunski izkušeni dirigent. Kar pomeni, da v orkestru sedijo izjemni solisti na pihalih in da njegovo sredico predstavlja izrazito homogena sekcija godal, da se je orkester kot celota sposoben skupno odzivati na dirigentove zahteve in hkrati dodajati individualne poteze. Podobne superlative bi lahko zapisali tudi o mehki roki dirigenta Zubina Mehte, enega zadnjih velikih dirigentov, ki so se na glasbeniški piedestal zavihteli še v času diktatorskih dirigentov (na misel pride seveda predvsem Karajan).
Njegov osrednji cilj se zdi predvsem mehka in elegantna izoblikovanost glasbe, ki nikjer ne štrli, teče izrazito gladko in prefinjeno, a nikjer niti ne ponuja izostrenih vsebinskih robov. Vse to je bilo značilno že za interpretacijo Straussove simfonične pesnitve Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla. Mehta je zastavil lagoden tempo, ki ga je z majhnimi agogičnimi odstopanji vzdrževal ves čas in se usmerjal predvsem na oble zvočne robove, tudi na pevnost posameznih epizod, manj pa je iskal osrednji vrhunec, ki bi presegel osnovno lepoto simfonične gmote. Zelo podobno velja oceniti tudi poustvaritev Patetične simfonije. Mehta se je loti z uvidom preizkušenega modreca, o čemer pričajo številni zvočno zaobljeni detajli, urejeno fraziranje, elegenatno poplesovanje v drugem stavku, koračniško stopnjevanje tretjega stavka in pojoča stranska tema prvega stavka. Toda Mehta se ne spušča globlje v eksistencialistične tegobe Čajkovskega, ne išče skrajnih točk (nežno rubatiranje stranske teme) in kontrastov, kar je še najbolj potrdil finale, ki v nas ni butal z močno predsmrtno pezo, ampak se je končeval s potrpežljivim jesenskim odhajanjem.
Tako se je Mehtov prefinjen pristop najbolj obrestoval ob Schönbergovi simfonični pesnitvi Ozarjena noč. Godalci Izraelskih filharmonikov so pod njegovim vodstvom valovali v nizu drobnih agogičnih rafiniranosti in tudi vedno spreminjajočih se in prelivajočih se barvnih odtenkov godal. Iz tega je rasla romantizirana pripoved o ljubezni in romantični naravi – Mehta je pred nas postavil predvsem romantičen pogled na Schönberga, razkril je 19. stoletje, ki se skriva v tem prevratniku 20. stoletja, izpustil pa je možne harmonske in tudi zvočne zaostritve, ki Ozarjeno noč postavljajo na rob ekspresionizma. Njegovo poetično branje se je zdelo v končni realizaciji v celoti legitimno in uspešno. Koncert je bil torej vrhunski, ne pa nepozaben.
