V dopoldanskih kvalifikacijah je bila Tina Šutej prva atletinja, ki je v slovenski reprezentanci razočarala, saj je po treh neuspešnih poskusih na višini 430 centimetrov ostala brez uvrstitve. Maruša Mišmaš je nadaljevala dobre nastope mlajše generacije. Na svojem prvem svetovnem prvenstvu je s časom 9:37,73 na 3000 metrov zapreke potrdila talent. Preden so se vklopili diktafoni, je podoživela težke čase sezone, ko se je po dolgi rehabilitaciji na novo učila teči. »Po poškodbi sem najbolje tekla 9 minut in 52 sekund. Trener Svjetlan Vujasin je dejal, da sem pripravljena za tek okoli 9:40, a sem dvomila v njegove besede. Zato je bilo vse skupaj zame psihološko precej naporno, saj nisem verjela vase, kot bi morala. Presenetila sem se in lahko rečem, da sem izjemno zadovoljna,« je po drugi od treh kvalifikacijskih skupin, ko je bilo jasno, da se ne bo uvrstila v finale po času, razmišljala Maruša Mišmaš. Zaveda se, da potrebuje zdravje in več treninga, da bo lahko z najboljšimi na svetu zdržala zadnja dva kroga. Takrat bodo prišli še večji uspehi.
Kot se za 20-letno tekmovalko spodobi, se je ozrla v prihodnost. Do uvrstitve v finale ji je zmanjkalo precej – sedem sekund in pol, ki jo bodo gnale, da bo še naprej garala. Grosupeljčanka bi gotovo že letos krepko napredovala, a se je spomladi po izboljšanju državnega rekorda poškodovala, zatem pa izpustila nastope na mitingih diamantne lige, na katerih bi imela več stika z najboljšimi na svetu. Posledično je stik z njimi dočakala šele konec avgusta. Kljub temu se lahko pohvali, da je bila četrta najhitrejša Evropejka. Da sodi v evropski vrh, je dokazala lani v Zürichu, kjer je bila finalistka.
Atletinja Massa na najlepšem stadionu, na katerem je doslej nastopila, pravi, da jo najbolj moti, kadar na spremembe tempa ne reagira takoj. Posledično ji tekmice uidejo, sama pa porabi preveč energije, da jih znova ulovi. »Saj sem še mlada, imam dosti časa, mar ne? Pripravljena sem garati. Ko samo pomislim, kako težko mi je bilo po poškodbi, ko so me bolele noge že po nekaj korakih. A sem vztrajala, premagala samo sebe in se še isto sezono na svetovnem prvenstvu približala osebnemu rekordu. Moram biti ponosna,« se bodri navzven mirna svetlolaska, sicer pa ena največjih bork v slovenski zgodovini teka na srednje in dolge proge.
Sezone za Marušo Mišmaš še ni konec. Kot vse druge slovenske atlete jo konec septembra čaka nastop na ekipnem balkanskem prvenstvu v Velenju. Po tej tekmi se bo začela pripravljati za dvoransko sezono, in sicer na tek na 3000 metrov, ki se je letos izkazal za dober trenažni proces. V sklopu priprav na zimo bo konec oktobra nastopila tudi na Ljubljanskem maratonu, in sicer v teku na 10 kilometrov, pozimi pa še na prvenstvu v krosu.
Tina Šutej, druga atletinja Massa, ki je včeraj nastopila v dopoldanskih kvalifikacijah, je imela razlog za slabo voljo. Velika tekma je znova potrdila, da je ogledalo sezone in da se na njej ne rešuje slabših rezultatov preteklosti. »Zelo slab nastop. Trije iksi povedo vse,« je bila razočarana Tina Šutej, ki ni obžalovala, da je izpustila začetno višino 415 centimetrov in prvič poskusila na 430 centimetrov. Dejala je, da je na ogrevanju pretiravala z izbiro palic, saj si je želela trše in daljše, na tekmi pa ni imela pravih občutkov. Na vprašanje, kako se ji lahko glede na to, da je izkušena skakalka, na veliki tekmi dogajajo takšne stvari, je odgovorila, da ne gre za problem let in izkušenj, saj se s takšnimi težavami pri skoku v višino ukvarjajo tudi starejši atleti in atletinje. uš