Ko sem nastopil v finalu svetovnega prvenstva, sem čutil velik motiv in ponos. Prvič sem bil v finalu leta 2003, ko sem bil peti, a sem se boril do konca. Zame ni bil nihče boljši, zato sem želel na najvišja mesta. Večje motivacije ne moreš imeti, kot je borba z vsemi najboljšimi. Morda o tem ne razmišljaš toliko, ko si še mlad atlet, toda pozneje spoznaš, za kako veliko tekmo gre.
Francoz Renauld Lavillenie je prvi zvezdnik skoka ob palici, a ostaja brez svetovnega naslova. Zanj je to že velika obremenitev, saj vsi vedno pričakujejo, da bo zmagal. Vidi se, da ni sproščen in čuti pritisk. Tudi največji šampioni so še vedno zgolj ljudje in včasih popustijo pod prevelikimi pričakovanji. A zanj to ni nič strašnega. Pred seboj ima še veliko pomembnih tekem, ko bo znova zmagoval.
V moji disciplini – pri metu kladiva – sem pričakoval, da bo Madžar Krisztian Pars na drugem mestu, a je končal kot četrti. Opazno je, da čuti bolečine in se ne more povsem sprostiti. Brez bolečin bi bil brez težav na zmagovalnem odru. Vse drugo je bilo po pričakovanjih. Meti so bili slabši, saj je bil prisoten pritisk, kar je normalen pojav. Včasih so meti dolgi, včasih kratki, tako je.
Evropski atleti niso v ospredju, toda za prihodnost je jasno – pri vrhu bodo tisti, ki imajo veliko bazo, ali pa tisti, ki imajo dober sistem dela. Kdor bo delal le po navdihu, ne bo mogel priti do vrhunskih dosežkov. V preteklosti je to veljalo predvsem za nas Slovence, ki moramo zdaj več vlagati v sistematično delo.
Primož Kozmus je olimpijski in in svetovni prvak.
