Investitor se je zadeve že v startu lotil špekulativno: odstraniti propadajoči spomenik in namesto njega zgraditi stanovanja, iz katerih bi lahko koval dobiček, za povrh pa mestu, če bo šlo, dati operno dvorano. Novi predlog, ki je brez dvorane in ni višji od Dukičevih blokov, zato več pove o pragmatičnem oportunizmu investitorja in jalovosti arhitekta kot pa o čudežni moči pravil in omejitev, ki naj bi stale na poti kulturnemu središču.
Ustvarjalnost namreč ni omejena z urbanističnimi gabariti. Naj navedem dva splošno znana primera: Plečnikova Zacherl Haus na Dunaju in Gaudijeva Casa Milà v Barceloni. Držita se gabaritov in vzpostavljata dialog z okoliškimi stavbami in sta ob vseh teh omejitvah arhitekturna presežka svojega časa. Horizontalnost, ki bi v primeru Kolizeja omogočala mnoge kakovostne poglede na grad kot »pesto« urbane zasnove mesta in na Ljubljanska vrata, ki jih tvorita Rožnik in Golovec in jih je v arhitekturo prevedel Edvard Ravnikar na Trgu republike, ne more biti razlog za slabe arhitekturne projekte, saj jih tudi vertikalnost sama po sebi ne ščiti pred banalnostjo. Ustvarjalnost ubijata oportunost in pohlep.
Glavni problem je ves čas odsotnost razprave. V primeru Kolizeja jo je sprožil šele zmagovalni projekt natečaja, ki ga je ob takrat še stoječi, spomeniško zaščiteni stavbi Kolizeja kot gesto mestu izvedel prav investitor. In sicer razpravo o tem, ali želimo obdržati identiteto Ljubljane kot horizontalnega mesta (znotraj obroča), mesta brez nebotičnikov in če da, kako. Če bi do strokovne razprave prišlo pred natečajem, bi lahko ustrezno pripravili projektno nalogo. Investitorji bi morali igrati po pravilih, ki bi jih postavilo mesto in bi bila vnaprej jasna. Projektna naloga bi potem lahko šla v javno razpravo kakršne koli oblike že, s čimer bi v odločitev o tem, kakšno mesto želimo, pritegnili kar največ tistih, ki se jih to tiče: meščanov. Urbana sociologinja Diane Davis, nedavno imenovana direktorica programa za urbanistično načrtovanje na Harvardovi univerzi, je nedavno, četudi daje prednost natečajem kot pomembnemu orodju za iskanje najboljše rešitve, opozorila, da je treba pred natečajem dobro in v širokem konsenzu opredeliti problem. To pa ni mogoče brez javne razprave.
Razprava v primeru Kolizeja je bila kratka, površna in je izzvenela, ne da bi opredelila cilj, in tako tudi ni razrešila navzkrižnih interesov. Ta bi bilo mogoče najučinkoviteje razreševati v samem postopku načrtovanja prek iskanja alternativnih rešitev in transparentnosti, kar je temeljno orodje za načrtovanje prostora. V tehtanje alternativ o prostorskem razvoju mesta mora biti vključena tudi širša javnost. Nevzdržno je, da javnost postavimo pred izvršeno dejstvo – pred izbrani projekt – in potem od nje zahtevamo komentar in pripombe. Vključena mora biti že prej, v tem se kaže njena pravica do mesta. Načrtovanje v alternativah je eno od dobrih sredstev za večjo demokratičnost odločanja o rabi prostora. To je še posebej pomembno, saj se tudi na področju rabe prostora pozna, da postajamo družba »absolutnih resnic« – v primeru Kolizeja sta bili absolutni resnici vsaj investitorjeva »resnica« in »resnica« spomeniškega zavoda o edino sprejemljivi konservatorski prenovi – ki se potem pokažejo v vrsti izključujočih se »pravic do« prostora, ki ne nazadnje pomenijo njegovo zasedbo. Tak pogled prostorskemu načrtovanju jemlje odprtost za demokratično razpravo in za ustvarjalno iskanje najboljših rešitev nekega prostorskega problema. Zanimivo je, da smo imeli v osemdesetih letih dobro prostorsko in urbanistično načrtovanje, zakonodaja iz tistega časa je bila najnaprednejša v Evropi, tudi zato, ker je omogočala načrtovanje v alternativah, s katerimi se je presojal vpliv na prostor. Zdaj je presoja vpliva na prostor redek dokument, ki, če sploh, pride na koncu in lahko le zavrne ali pa potrdi tisto, kar presoja. Primer Kolizej samo potrjuje, da je arhitektura mesta lahko uspešna le ob predhodnem dogovoru o tem, kakšno mesto želimo, in če ji pot odpre na alternativah rojeni urbanistični plan. Le tako bomo lahko predstave o identiteti Ljubljane »iz sveta sanj prestavili v svet resničnosti«, kot je prav na temo Kolizeja leta 2009 zapisal slovenski urbanist Vladimir Braco Mušič.