Da so bili Mariborčani pripravljeni tudi na najbolj črn scenarij, se pravzaprav ne zdi nič čudnega. Deloma zato, ker so spomini na brezglavo zapravljene milijone ob krstni uvrstitvi v ligo prvakov leta 1999 še vedno boleč spomin. Deloma pa tudi zavoljo vizije športnega direktorja Zlatka Zahovića, ki se je zavedal, da jim bo v Evropi prej ali slej spodletelo, zato so odvečne bankovce shranili v nogavico. Da bodo prihodnje leto znova konkurenčni naskakovali Evropo. Ne pozabimo: Zahović je mojster igranja šaha, večino partij, ki jih je odigral, pa je končal kot zmagovalec. Bodisi na nogometnem igrišču ali zunaj njega.

NK Maribor je več kot le nogometni klub. Je gospodarski biser regije, ki mu Štajerci stojijo ob strani, kot naj bi si stala zakonca – v dobrem in slabem. En klub, ena čast, pravijo Mariborčani, zato ni čudno, da se tudi na tekmah državnega prvenstva v povprečju zbere 3000 ljudi, kar je za slovenske razmere zavidanja vredno. Toliko bolj, ker jih podpora nekaj stane. Pred Mariborčani je zato treba sneti klobuk z glave.

Štajerci so sicer ponosni ljudje, pa čeprav plačujejo visoko ceno recesije. Registrirana brezposelnost se v Mariboru približuje 20 odstotkom, še vedno industrijsko mesto je v slabi kondiciji, novih naložb pa kljub visokoletečim obljubam funkcionarjev ni na vidiku. Čeprav je regija v slabi finančni kondiciji in je dobiti novo zaposlitev podobno težko kot zadeti na loteriji, pa omemba besedice nogomet Štajercem na obraz zvabi nasmeh. Z razlogom. Če se že morajo sprijazniti s tem, da se pomembne politične in gospodarske odločitve sprejemajo v Ljubljani, so pri nogometu letošnjim težavam v Evropi in državnemu prvenstvu navkljub še vedno nesporni vladarji. NK Maribor je pač urejeno podjetje, v katerem plače zaposlenih ne zamujajo, njegovo preživetje pa ni odvisno od botrstva glavnega pokrovitelja, kot je primer v veliki večini slovenskih športnih klubov. Zato je Maribor preprosto nogometna gazela.

V mesecih brez evropskih izzivov, ko je naslov prvaka obveza, pa klubske veljake čaka veliko dela, povezanega z infrastrukturo. Del objekta, na katerem brcajo žogo, jim ne more biti v ponos. Zahodno tribuno stadiona, ki je pod spomeniškim varstvom, so namreč zgradili leta 1962, ob prenovi objekta med letoma 2006 in 2008 pa so jo prezrli. Ker je imela Uefa v zadnjih letih vrsto pomislekov, preden je za igranje v Ljudskem vrtu prižgala zeleno luč, se zdi nujno, da bi stadion s poletjem 2016 nogometaše pričakal popolnoma prenovljen. Projekt prenove je pripravljen, zatika pa se pri denarju. Za sanacijo bi potrebovali osem milijonov evrov, ki pa jih mestna občina kot 90-odstotna lastnica objekta nima. Cenejši plan B so ovrednotili na tri milijone.

Ker je vrhunski nogomet postal ples milijonov in je lahko konkurenčen le tisti, ki jih ima, bo Maribor misijo Evropa prihodnje leto moral opraviti z odliko. Moral bo zmagovati in znova dokazati, da je nemogoče včasih tudi mogoče. Ravno zaradi tega si je klub priboril status, da so zanj pesti stiskali tudi navijači, ki niso imeli privilegija, da bi njihovo malo moštvo igralo v ligi prvakov. Vsega tega se zaveda tudi Z. Z. Pred njim je partija šaha, ki je preprosto ne sme izgubiti.