»Ko sneg odleže, je planina najprej vsa modra od podleska, nato vsa bela od teloha, pa rumena in potem vse bolj pisana od množice zdravilnih rožic, ki vse poletje cvetijo na planini,« razloži pastir Andrej Prešeren, kaj ga vse poletje vleče na planino. »Že 15 let nimam črede. Pa saj sem čredo čisto zares pasel le eno sezono, potem ko je šel Utok, kjer sem delal dvajset let, k vragu. A kljub temu že poldrugo desetletje vsak dan pridem na planino in obiskovalcem pripovedujem zgodbice iz pastirskega življenja in jih poučujem o zdravilnih rožicah,« brezskrbno pripoveduje pastir z dolgo sivo brado. »Seveda jih najbolj navduši moja pastirska oprava,« še pristavi pastir iz Godiča in doda, da ga vsak dan ogovarjajo in fotografirajo obiskovalci z vsega sveta.
»Večkrat jih prosim, naj mi pošljejo kakšno od posnetih fotografij in že prvo leto so mi jih poslali z vseh koncev sveta – od Avstralije, Amerike, Kanade do Japonske in od marsikod bliže seveda tudi,« se postavi pastir Andrej.
Rožice vse pozdravijo
Svojo čredo je, kot pravi, zapustil zato, ker je z njegovo fotografijo v popolni pastirski opravi pastirica, ki ga je fotografirala, zmagala na nekem fotografskem natečaju v Avstriji in je tudi takrat njegova slika obkrožila svet. »Kje natanko je bil ta natečaj z razstavo, se ne spomnim več, vem pa, da sem prav zaradi te slike sklenil, da bom s svojo pastirsko opravo raje kar sam navduševal obiskovalce in si vedno vzel dovolj časa za njihove želje. Če kdo želi, grem tako z njim tudi na travnik ali v skalovje in mu pokažem, kje kakšna rožica raste, in ga podučim, za kaj vse je dobra,« pravi in doda, da mu tudi pastirskih zgodbic nikoli ne zmanjka, saj se od nekdaj druži s pastirji. In tudi iz lastnih izkušenj ve, da je planina polna zdravja, da je vrbovec dober za mehur, s storžki ruševja si je že odpravil bradavice, plahtica je proti visokemu pritisku, snežnice so za vnete oči, rman za spanje in pomiritev…
Pastirsko opravo si naredi kar sam
Izvirno pastirsko opravo si skoraj v celoti izdela sam, saj se sicer ne bi izšlo, pove Andrej, ki za svoje vsakodnevno delo na planini, čeprav o njej, pastirstvu in edinstvenem pastirskem naselju širi dober glas na vse konce sveta, ne prejema plačila. V značilno opravo pastirja z Velike planine sodita najprej klobuk s širokimi krajci in »pvajš« (plašč) iz lipovega lubja, ki pastirja ščiti tudi pred dežjem, pove in pokaže svoj plašč, ki mora biti »le dovolj debel, pa ne gre niti kaplja dežja skozi«. Naredi pa ga tako, da olupi na primerno dolžino razrezane kose lipe in olupke potem tri tedne namaka v vodi. »Smrdi kot gnojnica,« se namršči in pojasni, da »pvajš«, ki ga zgoraj samo skupaj zvežeš, s spiranjem in sušenjem k sreči povsem izgubi neprijeten vonj.
Pod »pvajšem« nosi pastirsko srajco in pumparice, ki si jih je ukrojil in sešil sam, prav tako si je sam izdelal tudi lesene cokle z zgoraj zakrivljenim rilcem, kakršne so pastirji nosili že v starih časih. Za hojo v takšnih coklah, zlasti po kamenju v breg, potrebuješ kar precej spretnosti; no, malo pomaga tudi palica, pove pastir in doda, da si je na podplate zato nabil gumo, da mu preveč ne drsi. Tako se cokle tudi ne izrabijo tako hitro in lahko sproti obnavlja le pleteno mrežo. Volnenih nogavic pa si vendarle ni »zaštrikal« sam, prizna in doda, da si jih je dal napraviti kar enajst parov in zagotovo ne bo nikoli ponosil vseh, saj so zelo močne.
V njegovo opravo sodi tudi pastirski rog, še pove pastir Andrej, ki je pastirjem pred stoletjem, ko so bili na planini še volkovi, služil za opozarjanje drugih, da so se krvoločne zveri priklatile do črede.
