Slovenska javna uprava je namreč znana po melodramatičnem pristopu: zadeve je treba urediti tako, da se o njih govori, piše, da okoli odgovornih letajo poročevalke z mikrofoni in histerično sprašujejo, kdaj bodo zaradi očitne šlamastike (takšna je namreč strokovna ocena v vsem podkovane poročevalke) letele prve glave, da se skratka dviguje prah. Javna agencija je imela za predstavo na voljo tehnične pogoje – bolj slaboten strežnik–, treba je bilo poiskati le še dramatični zasuk, ki bo zagotovil koncentriran dotok. Načelo podeljevanja štipendije »kdor prvi pride, prvi melje«, kombinirano z dejstvom, da je na voljo le 1000 štipendij, je poskrbelo za ta dotok in posledično katastrofo (dopolnjeno z dolgo vrsto čakajočih za oddajo vloge v nekdanjem Slovenijalesu), ki je včeraj zavzela medije.

Direktor sklada Franc Pristovšek je ob tem pojasnil, da bo razpis odprt do konca oktobra. Po klicih številnih dijakov in staršev, ki so se v preteklih dneh obrnili na sklad, pa gre pričakovati, da bo sklad milijon dvesto tisoč evrov »podelil veliko pred koncem razpisa«. Ne ga srat, Sherlock! Ko je edino merilo za dodelitev štipendije igra hitrih prstov in hitrih nog, si tisti, ki bodo čakali do zadnjih dni oktobra, štipendije niti ne zaslužijo. Četudi so odličnjaki ali morda, po drugi strani, v slabem socialnem položaju… Pri nas šteje le hitrost. In drama, ki se ob tem ustvari. Mimogrede: včeraj ni bilo na zavodu za zaposlovanje razpisanega niti enega delovnega mesta za slaščičarje, peke, ali mizarje. Glede na deficitarnost bi človek upravičeno pričakoval vsaj eno razpisano delovno mesto od 1311, kolikor jih je bilo včeraj objavljenih na straneh zavoda.

Kot rečeno, potreba, da javna uprava in službe, ki so v njej, pripravljajo dramo, ni nova in ni ekskluzivno vezana na javne agencije. Ministrstvo za gospodarstvo je maja lani župane nagnalo stat v vrste na črpalkah, da bi lahko prvi oddali vloge za evropska sredstva za regionalni razvoj, ker je veljalo načelo »prvi pride, prvi melje«. Namesto notice v internem glasilu je tako ministrstvo dobilo nacionalno medijsko pokritje. Resda jih ni nihče hvalil, a hej, vsaka medijska pozornost je dobra. Podoben štos uporablja tudi ljubljanski potniški promet: podaljševanje dijaških mesečnih vozovnic je mogoče šele od 24. avgusta. Če bi podaljševanje avtomatizirali v sodelovanju s srednjimi šolami ali bog ne daj podaljševanje omogočili že od julija, kdo pa bi potem stal v vrsti na Bavarskem dvoru? In če ne bi bilo vrste: kako pa bi prišli v medije?