Napitek je seveda metafora za nekaj, kar je močnejše od razuma, od družbenih konvencij, politične moči, od vsega, za strast, ki zavlada, tudi če se obrzdamo in ji ne podležemo za prvim grmom, ampak kot kompenzacijo nahrulimo tajnico in povozimo mačko. Napitek je pravljični alibi mladega para, ki je kršil družbene norme. V resnici ga sploh ne bi potrebovala.

Seksualnost, tisočletja tabuizirana, nadzirana, zatirana in idealizirana hkrati, je z liberalizacijo najprej pridobila, a kmalu spet začela izgubljati. Ideološki in verski nadzor je postal kapitalistični diktat: zdaj je sporno, če nekdo ne seksa, vsaj ne toliko in tako, kot zapoveduje trenutna norma. Farmacevtska kampanja za odobritev »ženske viagre« addyi, ki je slavila prejšnji teden, ko je zdravilo odobrila ameriška zvezna agencija za zdravje, je namreč nenehno opletala s sintagmo »žensko seksualno zdravje«, »zdravi« pa so očitno trije spolni odnosi na mesec. Kar je – jasno – ameriško povprečje. »Bolno« je torej vse, kar odstopa od povprečja, ozdravitveni skok z ena na tri sekse mesečno pa vam zagotavlja – addyi! Hvala, ker ste bili z nami.

Kritična javnost se prijemlje za glavo: določanje obvezne »zdrave« mesečne kvote seksa je norost in je absurd. Seksualnost je skrajno individualna potreba in njeno predpisovanje je enako fašistoidno, kot so (bile) prepovedi, od omejevanja na heteroseksualno zakonsko posteljo do določanja dovoljenih seksualnih položajev in podrejanja spolnosti reprodukciji. In kot je enako uničujoče medijsko vsiljevanje idealizirane in estetizirane podobe seksualnosti, ki ljudem zastruplja pričakovanja, preden so sploh ugotovili, kako koža diši.

Manjša ali neobstoječa spolna želja ni bolezen, kot je pri moškem nezmožnost erekcije njegovi želji navkljub, ampak je lahko preprosto individualna lastnost ali pa posledica slabih partnerskih ali družbenih okoliščin. In če kje, bi se moralo »zdravljenje« začeti pri njih, pri odtujenih osebnih odnosih, ko je tudi dotik zgolj nadlegovanje, in socialnih razmerah. Za dobro dolgotrajno spolnost para pa je poleg psihološke usklajenosti nedvomno potrebno tudi znanje, ki daleč presega »strastne« filmske naskoke. Vse velike »šole« seksualnosti od indijske kamasutre do japonskih tehnik predpostavljajo ustrezno mirno okolje, psihično razpoložljivost, dobro poznavanje lastnega in partnerjevega telesa ter fiziologije in seveda neskončno variiranje čutnih dražljajev.

Ko so se proizvajalci abbyija hvalili, da so »pacientke končno spregovorile o svojih težavah«, so nevede povedali resnico o svojem »čudežnem« proizvodu: večina potrebuje psihoterapijo, skupaj s partnerjem, ne pa dodatnega odmerka dopamina.

Abbyi je »falirani« antidepresiv, ki so mu zdaj prilepili spolni učinek, četudi deluje le pri 10–12 odstotkih testiranih, pa še pri njih slabo. Jemati ga je treba nenehno, za prvi učinek vsaj mesec dni. Takrat se tudi najslabši ljubimec očitno zazdi manj slab ali pa ga vsaj lažje preneseš. Stranski učinki te nove sreče pa so lahko strašljivi: padec pritiska, slabost, vrtoglavica, nevarnost ob hkratnem uživanju alkohola (te stranske učinke so testirali na 23 moških in le dveh ženskah!?), povečana možnost raka, predvsem ob hkratnem jemanju kontracepcijskih tablet. Trikrat namesto enkrat mesečno – za takšno ceno?

To, kar nam prodajajo kot prispevek k večji ženski enakosti, se zdi predvsem nadaljevanje nenehne medikalizacije žensk. »Strokovnjaki« zdaj razglašajo, da je v ZDA kar 43 odstotkov »spolno bolnih žensk« (na vrhuncu diagnosticiranja histerije jo je po mnenju nekaterih »strokovnjakov« imelo kar 75 odstotkov, bolezen pa je čudežno puhtela z večanjem emancipacije). To pomeni trg 68 milijonov potencialnih kupcev. Ženske so resnični blagor farmacevtskih dobičkarjev: leta in leta konzumiranja protibolečinskih tablet za menstruacijo, kakšnih trideset let vsakodnevne kontracepcijske tablete (moške tablete za čuda še vedno ni), zdaj še abbyi za »hladne« ženske, nato večletno (po 40. letu) uživanje tablet proti osteopeniji (ki so se pokazale kot škodljiva farmacevtska prevara), nato proti osteoporozi in končno menopavzalna hormonska terapija – do smrti.

In še ni konec – da bi ženske poleg težav življenja lažje prenesle še vse stranske učinke vsega tega »zdravljenja« (od večanja teže do raka, ki jih pahne v novo goro zdravil), so potrebna še dolga leta uživanja antidepresivov. Računate, kakšna zlata jama so za farmacijo ženske (še posebno če imajo zaradi vsega stresa še povišan pritisk in holesterol)?

A kot je te dni rekla ena izmed psihologinj: So farmacevti naredili tudi primerjavo, v kakšni meri bi se izboljšalo spolno življenje žensk, če bi parom predpisali razsvetljavo s svečkami, masažno olje, dobro muziko in kakšno spolno igračko?