Prof. Zlatko Skrbiš, po stroki sociolog, je postal predsednik pred kratkim ustanovljene Svetovne mreže Univerze v Ljubljani, nekakšnega kluba alumnov, ki naj bi združeval s Slovenijo povezane znanstvenike, ki delujejo v akademskem, raziskovalnem in razvojnem okolju v tujini. Njihova misija naj bi bila krepitev povezav med Ljubljano in tujino ter spodbujanje razprave o odpiranju univerz tujim študentom in raziskovalcem. Trenutno so ta vrata še preveč zaprta, opozarja Skrbiš, sicer prorektor Univerze Monash v Melbournu, največje in najbolj mednarodne univerze v deželi tam spodaj.
Internacionalizacija je pojem, ki že leta preveva debate o univerzi in visokem šolstvu, a za zdaj ostaja na papirju. V Avstraliji je drugače.Avstralija je ena od držav, kjer predstavlja dohodek mednarodnih študentov eno glavnih »industrij«. Lani se je na državni ravni nateklo 18 milijard dolarjev samo od šolnin.
Sam študentov pravzaprav sploh ne ločujem več na domače in tuje. V nekaterih predavalnicah je tujih študentov že več kot polovica. Naši programi so mednarodno usmerjeni, raziskovalne dejavnosti vpete v globalne, mednarodne kroge. Med drugim sem zadolžen za 4500 mednarodnih študentov, ki so pri nas na doktorskem študiju. Moja naloga je, da najdem najboljše, pri čemer me nacionalnost ne zanima.
Tuji študenti prinesejo s seboj velik kulturni kapital in akademsko znanje. Ravno sem se vrnil iz Indije, kjer sem se udeležil podelitve diplom na naši raziskovalni akademiji, kjer študenti delajo pod mentorstvom avstralskih in indijskih znanstvenikov. Univerza Monash je Indijo izbrala načrtno, ker so tamkajšnji študenti nadpovprečno dobri v temeljnih znanjih matematike, fizike in tehniških ved.
Predstavljam si, da je Indija kot hitrorastoča ekonomija zanimiva za tuje študente, enako Avstralija. Kako zanimiva pa je Slovenija ali ljubljanska univerza, ki internacionalizacijo šele zapisuje v svoje dokumente?Ko se pogovarjam s kolegi v Sloveniji, opažam, da tako akademiki kot študenti zamujajo številne priložnosti, ki jih internacionalizacija ponuja. Mislim, da tovrstno odpiranje v svet ni vprašanje, vprašanje je le, kako to ustrezno izpeljati. Razlog, da slovenske univerze niso bolj mednarodne, je še vedno v številnih zakonskih in strukturnih težavah in omejitvah, zato bo potreben resen premislek na državni ravni. To niso lahka vprašanja, a terjajo nujne odgovore tako univerze kot države.
Internacionalizacijo sta skušala vpeljati osnutek predloga novega zakona o visokem šolstvu in statut ljubljanske univerze, a je v obeh primerih zadeva naletela na velik odpor: zaposleni so se ustrašili mednarodnih razpisov za zaposlitev in pogodb za določen čas, jezikoslovci izrinjenja slovenščine iz akademije. Kako ohraniti ravnovesje?Slovenske univerze imajo nedvomno zelo specifično poslanstvo, ki je nacionalnega pomena. Debate o internacionalizaciji bodo zelo težke, saj izzivajo nekatere ustaljene načine razmišljanja o vlogi univerze. Vsaka sprememba bo težavna, sploh za nekatere, ki niso navajeni takšnega »prepiha«. Dejstvo pa je, da se svet okrog nas spreminja, trend globalizacije znanstvenega raziskovanja, študija in vodenja projektov je neustavljiv. Vprašanje je torej, kako iz tega izvleči čim več koristi, ne da bi poškodovali temeljne vloge univerze v slovenski družbi.
Številne države v Evropski uniji imajo univerze, ki so zelo mednarodne, pri čemer se ta premik ni zgodil na račun spodkopavanja nacionalne misije univerz. Dober primer je recimo Nizozemska, inštitut Maxa Plancka in podobni. Ne gre za odločanje o črnem ali belem, dobrem ali slabem, ampak za iskanje konstruktivne sredine, ki lahko hkrati ohranja konstitutivno nacionalno vlogo univerze in izboljšuje produktivnost naših znanstvenih okolij. Trenutno me kot predsednika Svetovne mreže Univerze v Ljubljani (SMUL) najbolj zanima akademsko okolje ljubljanske univerze.
Kaj je pravzaprav vloga SMUL? Ali ne bi morala biti internacionalizacija naloga same univerze?Mreža je bila pred kratkim šele ustanovljena, zato zdaj poteka vrsta diskusij o tem, kako najbolj smotrno pristopiti k delu. Konkreten načrt delovanja pripravljamo ravno v teh dneh. Vsekakor želimo, da SMUL postane katalizator diskusij, ki presegajo ozek univerzitetni krog in ki se morajo zgoditi na nacionalni ravni. Te diskusije so se sicer začele, niso pa prišle do točke, kjer bi pokazale na jasne rešitve.
Hkrati želimo spodbujati sodelovanje med prijatelji ljubljanske univerze po svetu in njenimi diplomanti. Članstvo se mora zato razširiti, saj bomo samo na ta način ustrezno razvili sodelovanje med tujino in ljubljansko univerzo.
Ali za delo v SMUL prejemate honorar?Ne.
Kaj vas torej motivira?Študij na ljubljanski univerzi je postavil temelje moji nadaljnji karieri. Vse, kar sem ustvaril, je posledica tega, zato čutim odgovornost, da nekaj vrnem, pa tudi, da omogočim pogovore, ki so včasih težavni, a nujni. Izziv je velik, možnosti, ki jih lahko odpremo, pa ogromne. Danes se uspeh ne meri le po tem, kakšen vpliv ima univerza na lokalno okolje, ampak tudi na globalno. Problemov, s katerimi se univerza danes ukvarja, ni mogoče rešiti lokalno in tudi ne v okviru ene same discipline.
Omenili ste prepih, ki ga odpiranje univerze navzven prinese in ki vsem gotovo ne bo pogodu. Odpiranje prinaša konkurenco.Na naši univerzi imamo raziskovalne standarde, ki so določeni za različne ravni akademskih nazivov. Izpolnjevanje teh normativov je pogoj za zaposlitev in ohranitev zaposlitve. Nenadno znižanje produktivnosti ima lahko celo vrsto negativnih posledic. Od naših akademikov se pričakuje zelo angažirano in produktivno raziskovanje, ki se da tudi meriti. Tekmovalnost je zaradi konkurence z vsega sveta zato velika in to je dobro. Iz tujine dobivamo prijave celo za administrativne službe.
Slovenske akademike je treba prepričati, da je tovrstno odpiranje nujen korak. Če se bo ljubljanski univerzi uspelo angažirati v mednarodnem okolju, se bodo številni parametri akademske dejavnosti spremenili. Začel bi se pomemben trend, ki bi vodil ne le v izboljšanje izkušenj študentov, ampak tudi v nove priložnosti za profesorje in izboljšanje raziskovalne produktivnosti.
Na Univerzi Monash smo denimo ugotovili, da je nižja citiranost člankov povezana z monokulturnostjo raziskovalnih skupin. Zato smo uvedli vrsto internih shem, ki spodbujajo mednarodno sodelovanje pri raziskovanju. Rezultati so bili očitni.
Kako kot sociolog in nekdo, ki je tako aktivno vpleten v mednarodno okolje, gledate na debato o begu možganov, ki je v Sloveniji trenutno zelo aktualna?Zaskrbljenost nad odhajanjem mladih talentov s slovenskih univerz je razumljiva, a ta fenomen ni nov. Nov je samo politični kontekst, v katerem razprava poteka.
Beg možganov je problem, a je neizbežen. Dandanes raziskovalčevo igrišče ni več ljubljanska univerza ali Slovenija, ampak mednarodno okolje. Zato bi se bolj morali bati zaprtosti, saj bodo nadebudni raziskovalci, če bodo začutili omejitve, odšli drugam, kjer bodo imeli več možnosti. Univerza se mora zato vpeti in angažirati v mednarodnih mrežah.
Eden od pomembnih poudarkov na vaši prvi debati je bil tudi birokratski in administrativni vozel, na katerega naleti slovenski raziskovalec po opravljenem podoktorskem študiju v tujini, ki se želi vrniti v Slovenijo. To je najbrž ključen moment v debati o begu možganov.Absolutno. Res je, da se zadeve počasi spreminjajo, še vedno pa je precej zamaškov, ki ne koristijo nikomur.
Zakaj v Sloveniji po vašem mnenju ni tujih univerz?Pravzaprav ne vem. Bi pa njihov prihod zagotovo pomenil velik dogodek za slovenske univerze in znanost.
Debato o internacionalizaciji ste začeli s finančnim vidikom – s šolninami. Podpirate sistem šolnin?To je zelo težko vprašanje. Sam sem produkt brezplačnega visokošolskega izobraževanja in mislim, da je to civilizacijski dosežek, ki ga je treba braniti. A trenutno delam v okolju, kjer šolnine so, za tuje študente celo zelo visoke. V Avstraliji lahko študent za dodiplomski in delno podiplomski študij najame posojilo, ki ga začne vračati, ko njegovi prihodki presežejo določeno mejo. Gre za kompromis, ki je nekoliko bolj sprejemljiv od denimo ameriškega sistema.
Delam na univerzi, katere letni proračun je dve milijardi dolarjev. Zelo smo odvisni od trga. Moj odgovor je zato lahko samo ples izogibanja. Kakršno koli rešitev že najdemo, vedno obstajajo tudi zelo dobri argumenti proti tej odločitvi. Nisem zagovornik plačljivega šolstva, vidim pa veliko dobrih plati v njem. Hkrati je brezplačno šolstvo pomemben civilizacijski dosežek.
