Intervju z Borisom Margeto, vaterpolskim sodnikom: Priznavanje napak ni sramota, ampak osnova

(Smeh.)

Sem med boljšimi sodniki. Ogromno delam tudi pri izobraževanju sodnikov, pomagam svetovni plavalni zvezi z interpretacijo pravil, vodim videokonference. Veliko finalov in pomembnejših tekem sem sodil, tudi Grkom. Morda so zaradi tega to zapisali.

Prav v tem je bistvo. Vaterpolski sodnik je ločen od igralcev, vendar mora biti del igre. Imeti mora močan značaj, biti mora pošten in imeti trdo kožo. Pri vaterpolu sodnik ne more videti vsega igralčevega telesa.

Ampak so jasno določene smernice, kaj se sme in kaj ne. Obrambni igralec mora dvigniti roke, če pride do možnosti prekrška. Ne glede na to, kaj se dogaja pod vodo, se po mimiki in položaju telesa to da ugotoviti.

Imamo zelo restriktivna pravila glede tega. Verjetno zato, ker spadamo v družino vodnih športov. Ugovarjanje je prepovedano. Le kapetan lahko med odmorom povpraša, zakaj je do nečesa prišlo. Prvi komentar se kaznuje z opozorilom, drugi pa z izključitvijo za vso tekmo. To je še iz začetkov vaterpola. Izmislili so si ga Angleži. Vaterpolo je bil prvi ekipni šport na olimpijskih igrah in je še vedno obvezni predmet na angleških fakultetah. Angleži so veliko dali na obnašanje. Iz tega izhaja, da ni ugovora proti višji instanci. Večina pravil je starih več kot sto let.

Zelo. Nekdo, ki ni bil vaterpolist, je težko uspešen sodnik. Sodnik mora imeti v sebi del trenerja, učitelja in igralca.

Seveda. Včasih tisto, kar se dogaja zunaj vode, vpliva na dogajanje v njej. Recimo če so strasti razgrete že pred tekmo, kot je bilo na zadnjem finalu svetovnega prvenstva med Hrvaško in Srbijo. Bil je čas praznovanja Nevihte, v Beogradu so se zažigale hrvaške zastave... K sreči je bilo na tekmi vse mirno. Včasih je ena iskra dovolj, da igralci in trenerji vzkipijo. To se mi je zgodilo v času države Srbije in Črne gore, ki je v Budimpešti igrala finale pokala Fina proti Madžarski. Imeli smo time out, za katerega ni nihče vedel, ali je res bil. V tem času je padel gol. Vsi igralci Srbije in Črne gore so prišli na oder, od koder sodim. Petnajst minut smo razpravljali, ali je bil gol, s tribun je priletelo marsikaj. Potem se je vse skupaj pomirilo.

V Črni gori smo po tekmi eno uro čakali v policijskem vozilu. Ko sva se s kolegom usedla v vozilo, sem policistu rekel: »Hvala bogu, da ste tukaj.« Odvrnil mi je: »Sinko, če ne bi bil v uniformi, bi te prvi pretepel.« Potem smo vso pot do hotela molčali.

V telesu se dogaja ogromno, medtem ko moramo navzven dajati vtis trdnega in pokončnega moža brez čustev. Znotraj čutimo tremo in adrenalin kot vsi športniki. Premlevamo odločitve, odločati se moramo v delčku sekunde. Ko narediš napako, jo moraš takoj pozabiti. Po tekmi smo zelo utrujeni. Kot sodnik sem po težki tekmi precej bolj utrujen, kot sem bil kot igralec.

Najtežje je, če v delčku sekunde po tem, ko sprejmeš odločitev, ugotoviš, da je bila situacija drugačna, kot si jo sprva videl. Najhuje je, da odločitve ne moreš popraviti. Takrat je potrebna globoka koncentracija, ki jo dobiš le s treningom. Počutiš se slabo, misliš, da si ekipo oškodoval. V isti sekundi je treba telo spraviti v ravnovesje in soditi naprej, kot da se ni nič zgodilo. To je težko in terja veliko psiholoških priprav in treningov.

To sem se velikokrat vprašal. Mislim, da smo sodniki posebna vrsta ljudi, ki imamo izredno radi šport, saj smo večinoma amaterji. V športu običajno porabljamo svoj denar, čas za družino, dopust, česar ljudje ne cenijo. Seveda je vedno kriv sodnik. Ampak nič ne odtehta stiska rok trenerjev po tekmi, ko se zahvalijo za korektno sojenje. To je poseben občutek.

To je ena od glavnih stvari. Rad sem nagrajen. Ne v finančnem smislu, temveč z ugledom in spoštovanjem igralcev.

Nekateri so. Ampak ena napaka te lahko stane kariero. Sodniki profesionalci so običajno zaposleni v zvezah, pri ministrstvu za šport... Jaz se za to ne bi odločil.

Da. Več kot dovolj časa namenjam sojenju. Imam pa tudi družino, ki jo neizmerno ljubim, in hočem vzgajati svoje otroke, ne le hoditi naokoli.

Da, ampak samo sodniki na najvišji ravni.

Po moji oceni nas je pet, ki smo konstantno na največjih tekmovanjih, lahko sodimo finale, najbolj rizične tekme...

Da, ampak ga ne maram. Nihče nima pravice reči, da je nekdo najboljši. Morda sem bil najboljši na svetovnem prvenstvu, a že naslednji dan je lahko najboljši nekdo drug. Tako kot pri športnikih gre tudi pri nas forma gor in dol. Lahko se pogovarjamo o tem, kdo je sodil največ finalov na svetovnih prvenstvih. Teh sem res sodil največ. Sodil sem štiri finale, bil sem tudi na največ prvenstvih, na osmih. Sem med najboljšimi, nikoli pa se nisem imel za najboljšega.

V ženskem sem že, v moškem še ne.

Na dnu. Verjetno se je to moralo zgoditi, kajti agonija traja že sedem, osem let. Ko si enkrat na dnu, greš lahko samo še navzgor. Nekdanji predsednik (Milan Krajnc, op. a.) je naredil ogromno dolgov. Natančnih podatkov nimam, poznam le splošno sliko. Te dolgove je nemogoče poplačati. Leto in pol deluje ekipa mladih fantov, ki so zadevo precej resno zagrabili. Zdaj izvajajo postopke, šli bodo v prisilno poravnavo ali stečaj. Podmladka imamo še vedno veliko. Treba je razčistiti ali začeti znova.

Naša krovna organizacija Fina je poslala predlog, da bi se zmanjšalo število igralcev. To izhaja iz tega, da olimpijski komite zahteva enako število ekip na olimpijskih igrah med ženskami in moškimi. Zato hoče Fina zmanjšati število igralcev v ekipi s 13 na enajst in v vodi s sedem na šest. To se zdaj testira na kadetskem svetovnem prvenstvu v Grčiji. Ne le jaz, vsa Evropa je proti temu. Če zmanjšaš število igralcev, to ni več vaterpolo.

Latinska Amerika, Kitajska, ZDA, deloma Avstralija. Vse države, ki mislijo, da jim bo ta sprememba prinesla boljše rezultate.

Da. Ko sem sodil v Italiji, je bil rezultat vaterpolske tekme 32:21. Taktike ni več, sta le še plavanje in streljanje na gol, brez čara, conskih obramb in zamisli trenerja. Največja nevarnost je, da bi se šport povsem spremenil.

To je osnova. Sodnik mora na jasen način novinarju, trenerji, komur koli, ki ga vpraša, priznati napako. To ni nobena sramota. Najboljši trenerji in igralci to cenijo. Tisti trenerji, ki se izgovarjajo na sodniško napako, so slabi – v vseh športih. Učim sodnike, da je napako treba priznati.

Pritisk je povsod. Moteči so politični pritiski. Ne gre za to, da bi nekdo prišel do sodnika in rekel, kdo mora zmagati. Bolj gre za govorjenje o tem, kako pomembno je, da se vaterpolo igra na vseh celinah. Kako je pomembno, da tisti, ki vlagajo veliko denarja, žanjejo rezultate. Te zgodbe poslušaš konstantno in posredno vplivajo nate, če jim pustiš. Zato sem rekel že v uvodu, da mora imeti sodnik močan značaj. Te stvari se te ne smejo dotakniti. Še vedno se mi zdi znanstvena fantastika letošnje rokometno svetovno prvenstvo v Katarju, ko je domača reprezentanca prišla do finala. To je tipičen primer pritiska svetovne zveze.

Težko ocenim, ker nisem strokovnjak za rokomet. Imamo pa zelo podobna pravila. Če rečem nežno: čudno se mi zdi, da je lahko reprezentanca Katarja prišla v finale brez tradicije, močne lige, dela in vlaganja na dolgi rok.

Vsekakor.

Ravno to spada v sklop posrednih pritiskov na udeležence, sodnike, delegate zveze... To je lahko korak k razvrednotenju športa, kot pravite. Seveda se morajo posledično določena telesa zganiti in to preprečiti oziroma ustaviti. Če pogledamo šport na splošno, je v 99 odstotkih na koncu prva najboljša ekipa. Sodniki dobro opravljajo svoje delo. Nisem pesimist.

Enkrat ali dvakrat.

Prvič jezno, drugič sem obvestil ustrezne institucije. To je bilo na začetku moje kariere, pred 15 leti. Najboljši trenerji imajo za vsakega sodnika posebno datoteko. Do potankosti poznajo njegov stil sojenja. Vedo, pri kom se lahko obnašajo tako in pri kom malo drugače.

Ekipa je bila izključena iz tekmovanja.