Ker zaloge neobnovljivih virov energije v svetu počasi kopnijo, je moč v prihodnje pričakovati še večje naraščanje cen energije. Človeštvo namreč še nima prave, cenene in uporabne rešitve oskrbe z energijo za bodoče generacije. Edina rešitev je zmanjšanje porabe energije na vseh področjih, v gospodinjstvih in industriji. Pri zmanjševanju porabe pa moramo stremeti za tem, da z znižanjem porabe energije dodatno ne onesnažujemo okolja.
Načrt za obnovo
Na podlagi rezultatov energetskega pregleda lahko investitor oblikuje načrt obnove hiše za doseganje večje energijske učinkovitosti. Večinoma je najprej na vrsti izvajanje organizacijskih ukrepov, ki niso povezani z velikimi stroški, vplivajo pa na spremembo odnosa uporabnika do rabe energije. Temu sledijo cenejši ukrepi oziroma ukrepi s kratko vračilno dobo, ki jih lahko izvajamo že pri rednem vzdrževanju objekta. Sledijo še ukrepi, ki imajo daljšo vračilno dobo in zahtevajo večja investicijska vlaganja. Najpogosteje priporočeni so tesnjenje oken, zamenjava zasteklitve, zamenjava oken, dodatna toplotna izolacija podstrešja, toplotna izolacija ravne ali poševne strehe, toplotna izolacija tal na terenu, dodatna toplotna izolacija ovoja in nadzorovano naravno prezračevanje. Za investitorja je pri odločanju o izvedbi ukrepov zanimiv podatek o vračilni dobi, o višini naložbe, o pričakovanih prihrankih pri energiji in stroških, o izboljšanju toplotnega ugodja in prednostih za okolje.
Prihranki energije (orientacijske vrednosti) pri različnih gradbenih in sanacijskih posegih so naslednji: 20-centimetrska izolacija strehe pomeni približno 11 odstotkov prihranka, zamenjava oken z vgrajenimi energijsko varčnimi stekli približno 20 odstotkov prihranka, 12-centimetrska izolacija zunanjega ovoja približno 20 do 25 odstotkov prihranka in 6-centimetrska izolacija stropa približno 6 odstotkov prihranka.
Pri družinskih hišah so ekonomsko zanimivi tisti ukrepi, katerih vračilna doba je krajša od petih let. Naložba v tesnjenje oken se povrne v povprečju v dveh letih, naložba v izbor energijsko učinkovite zasteklitve pa v približno treh letih. Zamenjava oken zahteva daljšo vračilno dobo. Nepohodna izvedba toplotne izolacije stropa proti podstrešju se povrne v treh do štirih letih, pohodne izvedbe pa so precej dražje.
Pri obnovi ovoja hiše zaradi povečanja energijske učinkovitosti so potrebna večja investicijska vlaganja. Če se odločamo za toplotno izolacijo poševne strehe, se moramo zavedati, da toplotna izolacija ne bo zmanjševala toplotnih izgub le pozimi, ampak nas bo tudi varovala pred pretirano vročino in pregrevanjem mansardnega bivalnega prostora v poletnem času. V tem primeru je treba predvideti debelino toplotne izolacije 25 do 40 centimetrov in jo ustrezno zaščititi pred zamakanjem zaradi morebitnih poškodb kritine. Pomembno je tudi doseganje zrakotesnosti, kajti slabi stiki in nenadzorovano prezračevanje lahko znatno povečajo toplotne izgube. Toplotno zaščito strehe je najbolj primerno urediti, ko obnavljamo kritino, predelujemo podstrešje v mansardo, polagamo pohodni sloj na plošči ali saniramo druge poškodbe (npr. posledice plesni).
Toplotna izolacija zunanjih sten je najdražji ukrep, vendar je obnova nujna v primeru, ko je življenjska doba fasade že potekla. Analize so pokazale, da se dodatna naložba v obnovo zunanjih sten, to je v vgradnjo dodatne toplotne izolacije za povečanje energijske učinkovitosti, povrne že v desetih letih. Cena toplotnoizolacijskega materiala pomeni samo desetino celotne naložbe v celotni ceni vgrajene toplotno izolacijske obloge.
Toplotna izolacija hiše
Pri novogradnjah je stanje zadovoljivo. Dogaja se, da je pri starejših projektih toplotna izolacija pomanjkljiva zaradi premajhne debeline. Toplotna izolacija debeline 5 centimetrov (stiropor, mineralna volna) za izolacijo opečnega zidu z debelino 29 centimetrov glede na veljavne predpise ne zadošča več. Za naše območje je potrebna debelina izolacije 10 do 12 centimetrov za zunanje opečne zidove debeline 29 centimetrov. Pri gradnji z opeko Porotherm ali plinobetonom debeline 38 centimetrov in več je lahko debelina toplotne izolacije manjša.
Toplotne izgube preko zunanjih zidov se zmanjšajo, kar pomeni, da se zmanjša tudi poraba goriva. Zunanji zidovi pri neizoliranem objektu namreč ustvarjajo približno 40 odstotkov toplotnih izgub celotnega objekta in imajo zato največji delež izgub med še preostalimi glavnimi segmenti objekta (okna, streha, tla).
Največkrat vgrajujemo premajhne debeline toplotne izolacije tudi na zadnji plošči proti prezračevanemu podstrešju in pri ravnih ter poševnih strehah nad ogrevanimi prostori. Potrebna debelina izolacije je 25 centimetrov. Ta debelina pa ni primerna za nizkonergijske in pasivne hiše, kjer dosega potrebna debelina toplotne izolacije do 40 centimetrov.
Veliko nejasnosti je tudi pri izvedbi prezračevanih fasad (obzidava z silikatno opeko, položene marmornate ali betonske plošče, pločevina itn.). Te obloge nimajo izolacijskih lastnosti. Namenjene so samo zaščiti toplotne izolacije pred vremenskimi vplivi. Tu moramo zelo paziti, da omogočimo dotok zraka s spodnje strani ter da na vrhu, zaključku, zračna plast ni zaprta. Z namestitvijo posebne folije, ki je za paro prepustna in za vodo nepropustna, tudi rešimo težave zaradi slabe zračne tesnosti v vetrovnem vremenu. Sočasno tudi zaščitimo toplotno izolacijo pred meteorno vodo, ki se lahko pojavi na notranji strani obloge.
Veliko napak nastaja zaradi neustrezne izolacije pri izvedbi tal. Posledica so neprestano hladna tla, zaradi nizke temperature tal pa se lahko pojavi tudi kondenzacija vlage na talnih površinah. Dodatna nevarnost, ki se pojavi predvsem na mokri podlagi, je prehod vlage iz zemlje v talno konstrukcijo tam, kjer ni izvedena hidroizolacija.
Pri izvedbi tal med prostori je poleg toplotne pomembna tudi zvočna izolacija. Če so spodnji in zgornji prostori ogrevani, je temperaturni nivo v obeh etažah enak in toplotna izolacija izgubi svoj namen. Pomembna pa postane zvočna izolacija tal. Zaradi preprečevanja prenosa udarnega zvoka (hoja, premikanje predmetov itn.) je pomembna debelina izolacije ter vgradnja dilatacijskih lamel, s čimer se prepreči prenos udarnega zvoka.
Opozoriti je treba še na nekaj, na kar se rado pozablja: velik vpliv toplotnih mostov na toplotne izgube. Toplotni mostovi so mesta v gradbeni konstrukciji, ki povečajo toplotne potrebe objekta. Na mestih, to je na zunanjih delih objekta, pri ogrevanju uhaja neprimerno več toplote, kot skozi druge površine, zato se na površinah zidov pojavljata kondenzat in plesen. Zgraditi hišo brez toplotnih mostov ni možno, s pravilno gradnjo pa lahko njihovo število in velikost zmanjšamo na minimum.
Bojan Grobovšek, u.d.i.s. (http://gcs.gi-zrmk.si/Svetovanje)
