»K sreči sem jo v množičnem skupinskem padcu trideset kilometrov pred ciljem odnesel le z nekaj manjšimi praskami. Z mano je vse v redu. Do padca sem vozil v podporo Andrewu Talanskyju, a je žal padel že prej in izgubil veliko časa za skupno razvrstitev. Predvidevam, da bodo njegovi cilji zdaj usmerjeni v etapno zmago. Veliko smo danes stavili na Dana Martina. Končal je kot četrti,« je Matej Mohorič, najmlajši udeleženec jubilejne, 70. španske Vuelte, opisal najbolj neprijetna in nezaželena detajla prvih 160 kilometrov tritedenske dirke, ki se je začela z revijalno zmago ekipe BMC na sobotni ekipni vožnji na čas in slavjem mladega Kolumbijca Johana Estebana Chavesa v nedeljskem zaključku v gorah Caminita del Rey.

Za Mohoriča in Luko Mezgeca je bil začetek pester v vseh pogledih že v sobotnem kronometru. Po protestu kolesarjev preizkušnje (7,4 km) po obalni turistični poti, speljani po različnih podlagah vključno s peskom, niso šteli v posamično razvrstitev. Za prestiž se je na polno udarilo le nekaj ekip, Cannondale in Giant ne. »Po ogledu trase smo se z vodstvom odločili, da peljemo počasi. To ni bila normalna trasa za TTT. Lahko bi peljali na polno. Meni, vajenemu tudi različnih drugačnih terenov, je bilo všeč, da me je malo zanašalo čez ovinke. Počasi smo peljali tudi iz protesta. Žal ekipe v tem niso bile enotne. Če v soboto nihče ne bi protestiral, samo bog ve, kaj bi si organizatorji v prihodnje izmislili. Ne smemo biti kot ovce, ki ne mislijo s svojo glavo, ter slediti skupini organizatorjev in njihovim zamislim brez pogleda na varnost,« je razmišljal Luka Mezgec (113. mesto), ki jo je srečno odnesel v omenjenem skupinskem padcu in veliko pomagal Nizozemcu Tomu Dumoulinu, ki je etapno zmago proti Kolumbijcu izgubil v zadnjih metrih. Zaostali so vsi favoriti s Froomom.

»Ker so športni direktorji menili, da moštvenega kronometra ne moremo zmagati, smo se odločili, da v ospredje postavimo varnost. Sam bi bolj užival, če bi šlo na polno. Všeč so mi tehnično zahtevni izzivi,« je o sobotnem spektaklu na obali Marbelle razmišljal tudi Mohorič. »Škoda, vzdušje ob ogradah je bilo neverjetno. Ogromna množica ljudi si je ogledala začetek,« je dodal.

Sedemnajsto mesto Luke Pibernika (Lampre) in 23. Boruta Božiča (Astana) je slovenska bera na klasiki Vattenfall v Hamburgu, najbolj sprinterski enodnevni klasiki niza svetovne serije World Tour. Za 21-letnega slovenskega prvaka je to najboljši dosežek v karieri na največjih dirkah. »Ah, 17. mesto ni nekaj posebnega. Vedno je lahko bolje, dokler ne zmagaš,« je pristop mladeniča iz Suhadol pri Komendi. »Tudi danes bi se dalo narediti več. Kot ekipa se nismo najbolje znašli v skupinskem padcu dva kilometra pred ciljem. Želel sem pomagati boljšim sprinterjem v ekipi in jih potegniti v zavetrju naprej, a to ni bila najboljša odločitev. Sprint je loterija. Pozicije v koloni potem ni bilo več mogoče popraviti. Sicer se nisem počutil najbolje. Hamburška klasika ni tako lahka. Čez vzpetino pred ciljem nas je spredaj ostalo le okoli štirideset. Padci so dodobra krojili razplet, vpleten je bil tudi Jan (Polanc) in mislim, da tudi Božič. Treba je bilo imeti tudi srečo,« je Pibernik opisal 221 kilometrov dolgo edino nemško preizkušnjo v WT, ki jo je dobil Nemec Andre Greipel (Lotto). Pibernik ima v tem drugem delu sezone na programu tudi druge enodnevne dirke (Plouay, Kanada) ter ekipno svetovno v vožnji na čas. »Želim si tudi nastop na SP na cestni preizkušnji. Seveda če me bo Gorazd Štangelj uvrstil. Proge na SP mi ustrezajo. Želim pomagati reprezentanci, željan sem novih izkušenj.«