»Ko sem čakal skupine in spremljal čase, me je malce zvilo, ker sem bil med vsemi najbližje finalu. A si nimam česa očitati. Dal sem vse od sebe in verjamem, da se bom lahko kmalu ponosno spominjal nastopa v Pekingu. Hkrati sem izpolnil največji cilj sezone, saj sem ostal zdrav. Le tako je v vrhunskem športu mogoče napredovati,« je strnil tekmovalne vtise Žan Rudolf.
Kako se po enem letu spominjate spodletelega nastopa na EP v Zürichu, na katerem je bilo videti, kot da ste pred startom bolj skrbeli za videz, kot pa se osredotočali na najpomembnejši nastop sezone?Da, res nisem najbolj ponosen na tisto dejanje, ki ga sicer ne obžalujem. Očitno je bilo del odraščanja. Na levi roki sem imel napis nekdanje punce, v katero sem bil malce zaljubljen. Desna roka je bila namenjena okolju, iz katerega izhajam. Naučil sem se, da moram biti na startu vselej osredotočen na svoja dejanja. Pred ogrevanjem pa si krajšam čas z druženjem.
Zelo ste navezani na Štepanjsko naselje, mar ne?Tam živim od rojstva. V »Štepcu« imam prijatelje, ki me poznajo od malega, so ves čas ob meni in me spodbujajo. Večina drugih ljudi je rada ob meni, ko mi gre dobro, ko pa mi ne gre, ni nikjer nikogar. Zato rad omenim, od kod prihajam.
Bi bili pripravljeni vse pustiti in se zaradi boljšega treninga odpraviti v tujino?Brez dvoma. Zdaj ko sem postal član ekipe za Rio v Atletski zvezi Slovenije, mi je lažje, saj bom prejemal več sredstev. Z ožjo ekipo imamo v načrtu, da bi pozimi preživeli dva meseca v toplejših krajih, obiskal bi še Amela Tuko ter se čim bolje pripravil na olimpijsko sezono. Želim si, da bi s Tuko postala partnerja na treningih. Da bi se menjala na distancah. Sedaj sem na treningih večinoma sam, le pri hitrosti mi pomaga mlajši 15-letni atlet. V Sloveniji je težava, da se trenerji ne marajo in je med njimi veliko zavisti. Lažje je delati v tujini, saj te sprejemajo drugače. Imam še precej rezerve pri moči, saj se tej prvini v preteklosti še nisem veliko posvečal. Treba bo spremeniti način treninga, če želim dosegati čase pod minuto in 45 sekund.
Z Amelom Tuko, ki je letos zelo napredoval in je lastnik najboljšega rezultata na svetu, sta zelo dobra prijatelja. Sta pred kvalifikacijskim tekom sklenila kakšen dogovor glede na to, da sta tekmovala v isti skupini?Pred tekmo sva se skupaj ogrevala. Dogovorila sva se, da se bova držala v ozadju in da bo Tuka 200 metrov pred ciljem pospešil, jaz pa bom skušal držati njegov tempo. Vse je potekalo v skladu z dogovorom, le da se ga jaz nisem mogel držati, ker mi je zmanjkalo dinamita. Pričakoval sem nekoliko bolj taktičen tek.
Ste lani pridobili srednješolsko izobrazbo?Sem. Lani sem uspešno končal srednjo šolo za farmacijo. Pred letošnjo sezono sem si postavil rok, da se izkažem. Hkrati sem zaprosil za to, da bi lahko v kateri od lekarn opravljal pripravništvo. Sedaj sem prepričan, da sem pripravljen še nekaj let garati v športu in se skušati prebiti v svetovni vrh. Zaprosil bom za zaposlitev v vojski ali policiji. Težko je namreč uspeti v svetu vrhunskega športa, če nisi zaposlen.
Z Robertom Rennerjem in Luko Janežičem ste videti nerazdružljivi. Je atletsko prijateljstvo tisto, ki žene vse tri naprej?Še nikoli nisem občutil boljšega vzdušja, kot je v slovenski reprezentanci v zadnjem času. Prvič sem tekmoval v članski reprezentanci pred tremi leti na evropskem prvenstvu v Helsinkih. Spominjam se, da smo bili v sobah bolj tiho, nič se nismo pogovarjali. Z Luko in Robertom se poznamo dalj časa, smo skoraj vrstniki, skupaj preživljamo prosti čas, se bodrimo. Super je.
Z Marušo Mišmaš sta osrednja člana Vujo teama, ki deluje pod vodstvom trenerja Svjetlana Vujasina. Očitno ste na dobri poti...Trener je tisti, ki je najbolj zaslužen za moje uspehe. Vujo me je vedno bodril, ko mi ni šlo, mi vedno stal ob strani, reševal težave s poškodbami, prevozi... Lahko sem mu hvaležen za vse, kar sem dosegel.
