Sedežnici na Zelenici sta zadnjič pozimi obratovali v sezoni 2010/2011, pred tremi leti pa je padla dokončna odločitev, da občina Tržič ne bo namenila okoli 200 tisočakov za zagon, s čimer je bila usoda smučišča pravzaprav zapečatena. Enosedežnici od takrat naprej samevata, zdaj bodo zaradi varnosti končno sneli sedeže z jeklenic. Podrli ju ne bodo, malo zato, ker to seveda nekaj stane, malo pa zaradi bolj ali manj utopične želje, da bi na mestu zdajšnjih sedežnic postavili moderno žičniško napravo, morda celo gondolo. Če bo seveda na voljo kak evropski ali državni denar, morda bogat vlagatelj. »Morda ju bomo kdaj uporabili za prevoz tovora,« je dejal direktor tržiške občinske uprave Drago Zadnikar.

Žičnica Zelenica 1 nosi letnik 1965, Zelenica 2 pa letnik 1967 in sodita med najstarejše tovrstne naprave v državi. Še zdaleč pa nista edini iz tega obdobja gradnje slovenskih enosedežnic. Še vedno je najstarejša še postavljena, a že tri leta nedelujoča enosedežnica Vitranc 2 v Kranjski Gori. Naprava na vrh Vitranca bi sicer še lahko delovala, a bi potrebovali tehnični pregled in temeljito obnovo, za kar bi potrebovali 200 tisočakov, ki pa jih RTC Žičnice Kranjska Gora seveda nimajo. Ohranili jo bodo, ker jo bodo kot tovorno potrebovali ob gradnji nove štirisedežnice ali pa celo gondole na vrh Vitranca. Najstarejša delujoča sedežnica v državi je tako žičnica na Španov vrh nad Jesenicami, ki pa lansko zimo ni nikoli delovala, eno prej pa le 17 dni. Problem smučišča je, da za odprtje potrebujejo 60 centimetrov naravnega snega. Umetnega zasneževanja nimajo. Občina za obratovanje letno nameni vsaj 30 tisočakov, nazadnje so jo pognali maja ob cvetenju narcis. »Jeseni se bodo na občini morali odločiti, ali jo dokončno zapremo, ali jo vzdržujemo kot zdaj ali pa poskrbimo za razvoj smučišča s še eno manjšo napravo, ob kateri bi smučišče lahko umetno zasneževali,« je povedal Zoran Kramar, direktor Zavoda za šport Jesenice.

Najstarejši redno delujoči sedežnici sta tako Šija na Voglu in Gospinca na Krvavcu. Obe nosita letnico 1966. Obe smučišči »muzejskih eksponatov« pravzaprav sploh ne potrebujeta. Vzdržujeta jih bolj ali manj iz nostalgije. »Pred dvema letoma smo opravili temeljito obnovo in tehnični pregled, vsi vitalni deli so tako popolnoma novi. A žičnica ima smolo, da je zgornja postaja zelo izpostavljena močnemu vetru in tako tudi pozimi večkrat sploh ne deluje. Prej ali slej jo bo treba zamenjati. A ima prioriteto sedežnica Zadnji Vogel, ki je za smučišče mnogo bolj pomembna, je pa prav tako hudo zastarela. Šijo pa imajo smučarji bolj za uživanje,« je dejal direktor Vogla Boštjan Mencinger. Podobno je na Krvavcu. Tudi tam so zdaj prioritete na Jezercih, kjer načrtujejo šestsedežnico in akumulacijski bazen za zasneževanje. »Gospinco potrebujemo zaradi oskrbe Doma na Krvavcu, za smučarje pa je pravzaprav nepomembna. Je pa v dobrem stanju in ni kakega velikega razloga, da bi jo ustavili, kaj šele kar podrli,« je povedal direktor RTC Krvavec Srečko Retuznik.

To je potrdil tudi Marko Grebenc, ki že dolga leta skrbi za žičniške naprave na Krvavcu kot pomočnik direktorja, tehnični vodja oziroma strokovni sodelavec. Grebenc je poznavalec tudi drugih »muzejskih« žičniških naprav v Sloveniji. »Gospinca je bila takšna, kot so bile vse ostale enosede zgrajene v 60. letih. Maksimalno je prevozila 450 ljudi na uro, ko pa smo jo leta 1980 rekonstruirali, smo kapaciteto povišali na kar 900 potnikov na uro. Zdaj je zaradi drugačnih standardov kapaciteta spet manjša,« je pojasnil Grebenc in dodal, da je bilo v tistih časih zgrajenih še več enosedežnic, a so jih kar nekaj že zamenjali oziroma podrli. Taka je bila sedežnica Vitranc 1, ki jo je zamenjala štiriseda. Na Voglu so imeli še enosedežnico Orlove glave, zdaj je na premaknjeni trasi vklopljiva štirisedežnica. Z dvosedežnico so zamenjali sedežnico Šimnovec na Veliki Planini, s trisedežnico pa Medvedjak na Golteh. Sedežnice Štalekar v Mežici ni več, ker je propadlo smučišče. »Vse te naprave so bile na neki način sestrske – žičniška tehnika je bila Girakova, veliko ostalih, predvsem železnih delov, pa je bilo izdelanih pri nas, recimo v Metalki. V bistvu je bila potem naslednja razvojna stopnja enakega tipa naprave dvosedežnica Stari vrh, ki jo je potem zamenjala vklopljiva šestsedežnica. Vse omenjene naprave imajo podoben sistem, in sicer je pogonsko-napenjalna postaja spodnja, obračalna zgornja postaja pa je fiksna,« je še dodal dober poznavalec slovenskih žičniških naprav Marko Grebenc.