Organizatorji 15. svetovnega prvenstva v atletiki, ki bo od danes do prihodnje nedelje potekalo v stadionski lepotici Ptičje gnezdo v Pekingu, so za začetek preverili potrpežljivost večtisočglavega spremljevalnega osebja. Predtekmovalna dneva sta v organizacijskem smislu minila slabše od pričakovanj. Glede na to, da je Peking pred sedmimi leti gostil olimpijske igre, je bilo pričakovati izkušeno spremljevalno osebje. Izkazalo se je prav nasprotno.
Kitajci so se odločili za zanimivo taktiko. Za prostovoljce so izbrali golobrade mladeniče in njihove najstniške vrstnice. Na prizorišču je mogoče videti neobičajne prizore, saj zadnja desetletja med prostovoljci po svetu prevladujejo upokojenci, ki so v razvitem svetu najcenejša delovna sila in po večini delajo za čast in sendvič. Mladeži je veliko na vsakem koraku. Kitajci poskušajo pokazati svetu, da so jezikovne ovire del preteklosti. Hkrati so prostovoljci prijazni in ustrežljivi. »Tudi ko ti popustijo živci, se ob tako mladih zadržiš. Lahko jih jemljemo kot vnuke ali svoje otroke,« ugotavlja vodja slovenske reprezentance Slavko Černe.
Težava nastane, ko mladi posamezniki ne znajo rešiti številnih sprotnih težav, posledično pa mine veliko časa na poti do iskanja rešitev. Realnost pa je, da se življenje spremljevalcev svetovnega prvenstva ne konča na stadionu. Ob njem je mogoče na eni strani doživljati razcvet kitajske prestolnice na številnih področjih, na drugi strani pa okušati zahodnemu prebivalstvu prežvečen sistem zaprtosti, naj gre za dolgotrajno menjavanje tuje valute v kitajske juane, pri kateri v banki zahtevajo celo osebno telefonsko številko, čeprav pred tem večkrat preverijo potni list. Latinice praviloma ni na jedilnikih. Človeško življenje pa je od prečkanju avenij ob zeleni luči še naprej ogroženo.
Slovenska atletska reprezentanca za zdaj doživlja prvenstvo med hotelom, pomožnim, ogrevalnim in glavnim stadionom. Za atlete je po tej strani dobro poskrbljeno. Pravijo, da so prevozi točni, da so vsi ujeli šesturno časovno razliko. Z njimi smo se družili včeraj dobro uro, in to kar na glavnem stadionu. Tja smo se pretihotapili na račun več izkušenj od »stražarjev« v podobi kitajskih mladcev. »Tako dobrega vzdušja v reprezentanci ne pomnim. Čuti se mladostna razigranost in energija, ki jo izžarevajo ti atleti. Veseli me tudi, da so zdravi. Manjših težav niti ne bi omenjal, ker večjih ni,« pravi nepogrešljiv fizioterapevt v slovenski atletski reprezentanci Halid Nasif, ki je po priporočilih Mednarodne atletske organizacije (IAAF) atletom prepovedal hranjenje zunaj akreditacijskih območij. Tako za zdaj v slovenski reprezentanci ni nobenih želodčnih ali prebavnih težav.
Na olimpijskem stadionu je včeraj med enajsto uro in poldnevom žgalo pekinško sonce. Vreme je bilo jasno, vročina suha, spominjala je na evropsko. O oblaku umazanega smoga, katerega meja se je dan pred tem lepo videla iz zraka z vstopom v pekinško zračno območje, ni bilo sledu. Pred največjo preizkušnjo sezone smo lahko videli nekaj povsem sproščenih atletov, a tudi precej zaskrbljenih. Ameriški suvalec krogle Reese Hoffa in bolgarska sprinterka Ivet Lalova sta sodila v krog sproščenih in nasmejanih. Najbolj zaskrbljen je bil prvi nesprinterski zvezdnik atletskih stez Ronaud Lavillenie. Razlog bi se lahko skrival v dejstvu, da je ena od dveh kvalifikacijskih stez skoka ob palici postavljena tako, da trener ne vidi odrivnega mesta.
V slovenski reprezentanci za zdaj manjka le Martina Ratej, ki bo po lastni želji prispela na prizorišče šele prihodnji teden. Moški trojec Žan Rudolf, Robert Renner in Luka Janežič je nerazdružljiv. Da ne bi bil kdo za kaj prikrajšan, so se odločili, da bodo spali v isti sobi. »Kdo spi na jogiju na tleh? Janežič, se ve, saj je najmlajši,« odgovarja najstarejši, 22-letni Žan Rudolf, ki bo danes v kvalifikacijah teka na 800 m kot prvi oblekel slovenski dres. Maruša Mišmaš je včeraj pred prihodom na glavni stadion že opravila trening, zato je Ptičje gnezdo večkrat slikala. »To je nedvomno najlepši stadion, kar sem jih kdaj videla. Počutim se dobro, do ponedeljka imam še nekaj časa,« je ob vodni oviri pojasnila obetavna atletinja teka na 3000 m z zaprekami. »Počutim se domače. Tu sem tekmovala pred sedmimi leti na olimpijskih igrah,« pravi sprinterka Sabina Veit.
Druga sprinterka Maja Mihalinec pogreša svojega trenerja Srdjana Djordjevića. Vodja slovenske stroke Martin Steiner jo je pred odhodom podučil, da je dobro, da je kdaj samostojna, saj jo bo morebitna uspešna športna pot večkrat popeljala do takšnih situacij. Razlog, da v Pekingu ni Djordjevića, pa je, da zaradi službenih obveznosti prihodnji teden ne bi mogel biti prisoten pri nastopu na 200 m. V tem času ima namreč v Tokiu odmevno predavanje. Zato so se na Atletski zvezi Slovenije odločili, da bo sprinterski trener Ladislav Mesarič.
