Kot rečeno v prejšnji kolumni, je duševno zdravje protisloven pojem. Manj protisloven je pojem duševne stiske; izkušnja je prepoznavna, neovrgljiva in je ni mogoče narobe razumeti. Nekatere vrste duševne stiske veljajo za normalne (na primer žalovanje, sram, slaba vest). Pri teh imamo za nenormalno, če so odsotne. Prav tako pa imamo za nenormalno, če se globlje zarežejo v dušo (žalovanje nadomesti depresija, sram nas odvrne od druženja in družbenih aktivnosti, slaba vest postane potreba po kazni). Ločnica med normalnim in nenormalnim je tukaj določena količinsko (premalo ali preveč), čeprav nikakor ne povsem razločno.

Presenetljivo pa količinskega merila ne upoštevamo, če je duševna stiska posledica materialne. Te vrste duševno stisko imamo za normalno ne glede na stopnjo ali obliko, v kateri se izrazi. Psihiatrija ne bo zdravila (še manj ozdravila) človeka, ki je v stiski, ker nima kje ali od česa živeti. Stara psihiatrija je sicer poznala »socialne indikacije«; pacienta, ki ne potrebuje hospitalizacije, bi hospitalizirali, dokler se mu ne uredijo razmere (lahko tudi za vedno). Ta praksa je vprašljiva tako strokovno kot sistemsko. Za to delo so druge službe. Vprašanje pa je, ali ga opravijo – ali ga sploh lahko opravijo ali pa se morajo, če bi ga rade opravile, tudi same zateči k sistemsko nelegitimnim formulam. Za sistem je namreč »delo z ljudmi« vedno le delo s kategorijami v okviru pristojnih služb.

Duševno stisko, ki izvira iz, subjektivno gledano, neobvladljivih zunanjih ali notranjih pritiskov, so poimenovali stres (iz ang. stress: breme, pritisk). Tu imamo pravzaprav splošno značilnost vsakega sistema: je oblika prisile in torej nujno »stresen«. Toda kliničnega pojma stresa ne določa pritisk kot tak. Ta je nekaj normalnega, »patološko« je šele to, kako se ga poskušamo ubraniti. Onesposabljajoče učinke stresa so odkrili med prvo svetovno vojno pri vojakih, ki so bili izpostavljeni strelnemu ognju in so postali (kot vojaki) neuporabni. To ni vodilo k problematiziranju vojne in vojaških spopadov (no, nekoliko že – v vse pogostejši rabi so »troti«, leteča orožja, ki jih je mogoče voditi od daleč in se tako izogniti neposrednemu doživetju nasilja), temveč k obogatitvi psihiatričnih tehnik.

Duševna bolezen je diskreditiran pojem in se v znanstveni literaturi ne uporablja več. Nadomestil ga je pojem duševne motnje, ki nima več izključno medicinske konotacije, čeprav ga je ustoličila prav psihiatrija, pokriva pa še večji spekter duševnih tvorb kakor klasični pojem bolezni. Seveda duševna motnja ni isto kot duševna stiska. Protislovja, v katerih živimo, nas dnevno spravljajo v stisko, ne da bi zato nujno postali psihiatrični pacienti. In po drugi strani se duševna motnja ne izrazi vedno kot stiska, narobe, včasih daje občutek svobode. Christopher Lasch je v sedemdesetih ugotavljal, da tržna (danes bi rekli neoliberalna) ideologija vzgaja »narcisistične osebnosti«, za katere je med drugim značilno, da se zanimajo samo za same sebe in za vtis, ki ga napravijo pri drugih. Kar je takrat veljalo zlasti za ZDA, velja danes tako rekoč za ves svet. Vsekakor za naše kraje. Narcisistične osebnosti opazimo na vseh ravneh sistema. Povzpnejo se lahko prav na vrh. Mediji jih ljubijo in tudi oni, kakopak, ljubijo medije.

Tako rekoč vse duševne motnje poznajo sladke trenutke, ki se kažejo kot osvoboditev (ko smo manični, se lahko čudovito zabavamo, za paranojo je značilen občutek, da smo bistrejši od drugih, depresija nas reši mučnih dnevnih obveznosti in tako naprej), vendar se praviloma iztečejo v stisko. Največjo stisko – tega ne smemo nehati ponavljati – pa človeku povzroči status »psihiatričnega pacienta« v spremstvu kakšne težke diagnoze, na primer shizofrenije. Ta stiska je socialne narave. Ljudje po eni strani nehajo jemati resno, kar govori, po drugi pa ga jemljejo še preveč resno, se ga bojijo in podobno. Vedno je le korak od prisilne hospitalizacije. Pa ne zato, ker bi ga preganjala psihiatrija; najpogosteje jo zahtevajo ljudje okoli njega (svojci, sosedje...) in varuhi reda. Psihiatrija jo le izvaja, če so za to izpolnjeni pogoji (v okviru sistema).

Paradoks psihiatrije je, da ne zna delati z ljudmi. Kot vsa medicina zna delati – kolikor pač zna – le s pacienti. Izvedba je prepuščena vesti osebja, pri katerem najdemo vse od iskrenega sočutja do popolne brezčutnosti. Zato lahko obisk pri psihiatru in psihiatrično hospitalizacijo doživimo zelo različno – tako kakor vsakega zdravnika in vsako bolnišnico, toda travmatizirati zna psihiatrija, razumljivo, dosti bolj. Del istega paradoksa je, da tega ne vidi kot svoj problem.

Duševne motnje (tudi klasična blaznost) in z njimi vse duševne tvorbe se oblikujejo na genetski in nevrofiziološki podlagi v konkretnih socialnih razmerjih in okolijskih razmerah. Ta sklop sestavlja novo, večjo bivanjsko entiteto, ki še nima imena (če ne štejemo sestavljenk), in oblikuje tudi celotno polje tistega, kar imenujemo motnja in bolezen. Tehnike zdravljenja zato ne morejo zadostovati. Vseeno pa moramo svetovati ljudem v duševni stiski, ki prerašča v krizo, da čim prej obiščejo psihiatra, psihiatrinjo. Poudarek je na čim prej, ker je psihiatrična obravnava na začetku krize praviloma dosti učinkovitejša kakor pozneje, ko se kriza razvije. Če pravočasno ukrepamo, se lahko izognemo ne samo napredovanju krize, temveč tudi potencialno travmatični nadaljnji obravnavi.