Še nedolgo nazaj je bilo elektronike v avtomobilih le za vzorec, navigacijski sistemi pa so veljali za nekaj futurističnega, za nekaj, kar najdemo le v dragih in prestižnih vozilih. A kmalu se je zgodilo enako kot z vso podobno tehnologijo – cene naprav so padle in danes so elektronski sopotniki, ki nas s sliko in glasovnimi ukazi pripeljejo do cilja, že nekaj vsakdanjega in vse bolj nepogrešljiv asistent na občasnih in vsakodnevnih vožnjah.
Beseda navigacija sicer izvira iz besede »navigare«, kar je nekoč pomenilo, da nekdo usmerja ladjo – »navis« pomeni ladja, »agere« pa voziti. Osnova avtomobilskih navigacijskih sistemov je globalni sistem satelitov GPS, ki ga upravljajo ZDA, uporablja pa ga lahko vsak, ki ima ustrezen sprejemnik. A zato, da bi se otresla odvisnosti od ameriškega sistema, Evropska unija že nekaj časa vzpostavlja svoj navigacijski sistem Galileo. Ta bo v končni fazi vseboval 30 satelitov, začetne storitve bo sposoben nuditi prihodnje leto, popolnoma pa bo operativen leta 2020. »Z vzpostavljanjem globalnega evropskega satelitskega navigacijskega sistema jasno kažemo, da ima Evropa znanje, tehnologijo, vizijo in odločnost za uresničitev velikih stvari,« je ob tem dejala evropska komisarka Elzbieta Bienkowska.
Napredek je bil velik
Po nekaterih zapletih, saj bi po prvotnih načrtih že moral delovati, je sistem Galileo zdaj torej pred tem, da zaživi, dotlej pa bomo še naprej odvisni od signala GPS. A seveda je satelitski sistem le del celotne slike – drugi so digitalne karte, naložene na naši napravi. Slovensko cestno omrežje je na njih že lep čas dobro pokrito, a jih je treba redno obnavljati, da imamo na njih vse najnovejše ceste, križišča, krožišča... »Vedno je vse odvisno od podatkov in njihove starosti ter programske opreme, ki bere te podatke. Načeloma so vse razvite države odlično pokrite s podatki o cestah, še vedno pa ne tako natančno s hišnimi številkami. Malce slabše so na primer pokrite nekatere države nekdanje Jugoslavije, a tudi v njih večja mesta že precej dobro. Toda vseeno – dokler ne bodo obstajali sistemi, ki nas bodo vodili v realnem času po realni infrastrukturi, ne bo nikoli stoodstotne pokritosti s podatki,« nam je na to temo povedal Edvard Janota iz podjetja Gepoint.
Kar se samih navigacijskih naprav tiče, jih poznamo več vrst. Že dolgo časa so najbolj razširjene prenosne, ki jih je mogoče prenašati iz enega v drugo vozilo, saj so bile in so še vedno cenovno najugodnejše. Takšno napravo je običajno mogoče vakuumsko pritrditi na vetrobransko steklo ali armaturno ploščo, sistemu je treba zagotoviti tudi oskrbo z električno energijo oziroma za lastno napajanje z baterijami le-te dobro napolniti. »Napredek na področju prenosnih navigacijskih naprav je bil v zadnjih letih ogromen, tako glede fizične oblike, kakovosti izdelave, predvsem pa v funkcijah, ki uporabniku olajšajo potovanje, kot so pravilen prikaz voznega pasu, ogromno interesnih točk, storitve na trenutni poti in podobno. Opazi se tudi večje povpraševanje po prenosnih napravah z večjo diagonalo zaslona,« nam je v zvezi s prenosnimi napravami povedal Jure Dežan s servisa in tehnične podpore pri Garminu Slovenija, ki tudi meni, da je položaj namenskih prenosnih naprav utrjen kljub povečanemu številu tovarniško vgrajenih sistemov: »Pri nekaterih tovarniško vgrajenih napravah se zna sčasoma pojaviti problem zastarelih kart, ki jih sicer pooblaščeni servisi lahko nadgradijo, vendar je strošek kar izdaten. Večina prenosnih navigacijskih naprav pa že vsebuje tovarniško licenco za doživljenjsko posodabljanje kart, ki se lahko izvede večkrat na leto.« Drugačnega menja je Edvard Janota, ki pravi, da se je s povečanim številom tovarniško vgrajenih sistemov prodaja klasičnih cestnih navigacij za avtomobile in široko porabo zmanjšala: »Pa ne samo zaradi vgrajenih sistemov v vozila, temveč predvsem zaradi aplikacij v prenosnih napravah, kot so telefoni in tablice.«
Med vožnjo jo pustimo pri miru
Naj bo utrjen ali v upadu, dejstvo je, da je razmaha prenosnih naprav, kot smo ga bili deležni v preteklosti, konec, vzroke pa sta naša sogovornika že omenila: vse več in vedno bolj cenovno ugodni tovarniški sistemi in bolj razširjena uporaba navigacij po aplikacijah na pametnih telefonih. Jure Dežan pri tem dodaja, da je v primerjavi s slednjimi namenska navigacijska naprava še vedno superiorna, Edvard Janota pa opozarja, da se zna, ko se na telefon oglasimo, vodenje izgubiti, vseeno pa po njegovem mnenju uporaba ni sporna, če je telefon v avtomobilu nameščen na ustrezni nosilec na varnem, vidnem in priročnem mestu.
Seveda je najbolj priročno in navsezadnje tudi najlepše, če je navigacijska naprava vgrajena v avtomobil. Dandanes je že kar težko najti takšnega, ki tega ne omogoča, pa čeprav večinoma še vedno kot del dodatne opreme. »Po podatkih, ki jih imamo, se za tovarniški navigacijski sistem danes odloči približno 10 do 15 odstotkov kupcev vozil volkswagen. Z ugodnimi paketi pa se ta delež povečuje,« nam je na primer povedal Blaž Grofelnik iz produktnega marketinga pri Volkswagnu in dodal, da slabosti tovarniško vgrajena navigacija praktično nima več. »Kljub temu pa težko napovem, kdaj bo navigacijski sistem postal del serijske opreme, a glede na to, da gre razvoj na tem področju naprej z bliskovito hitrostjo, pričakujem, da bo tako že v bližnji prihodnosti s številnimi modeli. Najprej pa v višjih segmentih.« Z njim se strinja tudi Gordana Kisilak iz BMW Slovenija, ki pravi, da kupci v premijskem segmentu vozil v višjih razredih navigacijo že danes jemljejo kot nekaj samoumevnega. »Tudi zato je ta na našem trgu na voljo v slovenskem jeziku, sicer pa razvoj resnično poteka hitro. Letos smo tako na nekaterih trgih že predstavili novost – samodejno posodabljanje zemljevidov po omrežju mobilnega telefona. To pomeni, da posodabljanje poteka z uporabo kartice SIM, ki je vgrajena v vozilo, sistem pa se redno posodablja večkrat letno,« je povedala Kisilakova. In ko že toliko govorimo o zemljevidih, dodajmo, da tu in tam vsej sodobni tehniki navkljub še vedno prav pride fizična, papirnata karta, še posebno na daljših poteh.
A naj se v avtomobilu orientiramo tako ali drugače, je pri vsem skupaj v prvi vrsti treba paziti, da to ne vpliva na našo zbranost. »Varna uporaba je ključna, takšna pa je le takrat, ko vozilo stoji, nikakor se ne sme naprave nastavljati med vožnjo. Dejstvo je, da vsaka manipulacija z napravo zahteva neposredno delo z rokami, hkrati pa vozniku odvzame pozornost, da bi spremljal promet. Navigacijske naprave imajo danes široke možnosti različnih nastavitev za lažjo in učinkovitejšo uporabo. Pomembno je, da jih poznamo in jih varno uporabljamo. Kar seveda pomeni, da se je treba z navodili o uporabi same naprave seznaniti, preden odrinemo na pot,« opozarja Brane Legan, inštruktor varne vožnje pri AMZS.
