Pri njem so namreč združili kar nekaj lastnosti, ki jim jih mogoče pri lodgyju, prav tako velikem in prostornem enoprostorniku, ni uspelo zajeti v takem obsegu. Oba sta namreč predstavnika velikoprostorskih avtomobilov, s to razliko, da je dokker, sprva namenjen le dostavi, s pretvorbo v potniško različico le še veliko pridobil. Roko na srce, na lepotnih tekmovanjih ne zmaguje, a to niti ni bil njegov osnovni namen. Ne, dokker je tukaj zato, da potnikom ponuja tisto, kar resnično potrebujejo vsak dan, ob tem pa se družinski proračun ne zvija v poslednjih kreditnih krčih.

In v tem je njegov čar – 4,36 metra dolgi avtomobil, ki ga odlikujejo par bočnih drsnih vrat in ogromen prtljažnik, premore več talentov v enem. Še celo z videzom bo znal prepričati, saj se ob tem, ko je še olepšan z dodatki v paketu stepway, ne boste obrnili stran, obenem je ob 800-litrskem prtljažniku in z dvokrilnimi zadnjimi vrati pravi mojster izrabe prostora, okretnost na cesti pa je boljša, kot bi pričakovali. V notranjosti je ob tem vzdušje dovolj prijetno tudi za udobno vožnjo. Če kaj, potem je v njem dovolj zračno in tudi svetlo, potnikom pa se ni treba bati utesnjenosti. Sicer ni možno spregledati, da avtomobil ni bil zasnovan za drugačne namene kot zadovoljevanje osnovnih potreb, a kdor se bo s tem znal sprijazniti, mu bo dokker lahko prirasel k srcu.

In to kljub temu, da je pred voznikom Renaultova tehnika in zasnova preteklih generacij. Volan je namreč dovolj lahek in z njim avtomobil ubogljiv, menjalnik prav tako, motor pa je tudi ena od prednosti tega avtomobila. 1,2-litrski bencinski štirivaljnik namreč zmore 115 konjičev (85 kilovatov), ki se temu avtomobilu odlično podajo. Sodoben motor tudi ni preveč žejen, na testu je porabil 6,9 litra bencina na 100 kilometrov, kar glede na velikost in zasnovo ni pretirana številka. Lepo je odziven, ne preglasen, z menjalnikom sta dobra »prijatelja«, zatorej voznika ne more pustiti na cedilu. 175 km/h največje hitrosti in 10,4 sekunde pospeška do stotice je spodoben podatek, kupca pa razveseli tudi cena. Osnovnih 11.930 evrov za toliko avtomobila, ki je po eni strani uporaben, po drugi pa ne bo vzbujal nepotrebnih skomin sosedov, je adut, na katerega stavi Dacia. Le po višini nastavljiv volan in voznikov sedež sta malce cenovno zasoljena, 410 evrov za ta dodatek, ki bi moral biti že del serijske opreme, je spodrsljaj, ki kupcu ne bo všeč. Multimedijski sistem z zaslonom na dotik in navigacija za 570 evrov pa je že stvar presoje, ali to res potrebujete. In s kovinsko barvo za 410 evrov se cena testnega dokkerja že dvigne na 13.830 evrov. Tukaj pa se vsa njegova prednost pri številkah počasi že izgubi v primerjavi s konkurenco. Očitno se tudi Dacia počasi zaveda, da ima v rokah soliden adut, za katerega pa so kupci pripravljeni tudi seči v žep. Da se jih ta recept le ne bi preveč »prijel«.

Več fotografij na www.dnevnik.si