Eno prvih vprašanj, na katera pomislimo, ko slišimo za motoristično žrtev prometne nesreče, je, ali je voznik nosil čelado, eno nikoli odgovorjenih, ko vidimo divjati kakšnega motorista brez nje, zakaj je ne nosi. Skratka, čelada je prva stvar, na katero pomislimo, ko je govor o varnosti motoristov. Kajti čelada dejansko rešuje življenja in le vprašamo se lahko, koliko bi jih še rešila, če bi jo nosili vsi motoristi.
A tudi to vprašanje bo žal ostalo eno nikoli odgovorjenih. Lahko pa o tem dokaj natančno ugibamo. Številne študije tovrstne problematike imajo namreč neverjetno podobne rezultate, ki pravijo, da so glavni razlog za smrt motoristov poškodbe glave in da uporaba čelade možnost za smrtne poškodbe zmanjša za več kot 40 odstotkov. Zato je še bolj zanimivo, da so se pomembnosti čelad začeli zavedati dokaj pozno. Pa čeprav so se pojavile že precej zgodaj…
Najprej za dirkače in vojake
Toda prve motoristične čelade v prvi vrsti niso bile namenjene varnosti, temveč bolj zaščiti pred vetrom. Čeprav točnega datuma nastanka prve čelade ni mogoče določiti, je splošno sprejeto, da je prvo za vožnjo svojih motociklov že v 19. stoletju razvil Gottlieb Daimler, pa čeprav je šlo v tem primeru za nekakšno s krznom podloženo usnjeno kapo, ki je seveda nudila le malo varnostne zaščite. A podobne usnjene kape so se kot oblika takšne ali drugačne zaščite ohranile le malo časa. Naslednjo stopnjo razvoja so prinesle dirke na angleškem dirkališču Brooklands, ključno vlogo pa je odigral možakar po imenu Eric Gardner, zdravstveni delavec, ki je tam služboval. Ker je bil zato priča številnim hudim poškodbam motoristov, se je domislil in naročil izdelavo čelad iz kombinacije platna in strjene smole, ki bi morale biti dovolj trdne, da bi zdržale močnejše udarce. Čeprav je sprva naletel na negodovanje in odpor, za čuda predvsem voznikov, so njegovo idejo pozneje sprejeli in že leta 1914 na sloviti dirki na otoku Man so bile čelade obvezne za vse udeležence. Kmalu po dirki pa je prejel tudi pismo, v katerem so se mu organizatorji zahvalili, češ da je bilo dotlej vsako leto ogromno primerov s hudimi poškodbami glave, takrat pa niso zasledili niti enega.
A da bi prišlo do pravega razmaha čelad tudi izven dirkališč, je moralo preteči še nekaj desetletij, naslednjo ključno in verjetno največjo prelomnico v razvoju pa je leta 1935 prinesla smrt slovitega britanskega častnika, arheologa, pisatelja in diplomata Thomasa Edwarda Lawrencea, bolj znanega kot Lawrence Arabski. Ta se je namreč smrtno ponesrečil med vožnjo svojega motocikla brough superior, krive pa so bile ravno poškodbe glave. To je, potem ko je videl že veliko podobnih primerov predvsem vojaških uslužbencev na motociklih, dokončno spodbudilo njegovega nevrokirurga Sira Hugha Cairnsa, da je začel intenzivno razmišljati o možnostih zaščite glave motoristov. Rezultat je bila čelada, že bolj podobna današnjim, še bolj pomembno pa je bilo, da je imelo vse skupaj za posledico najprej njeno obvezno uporabo za vse vojaške motoriste, kmalu za tem pa tudi za civiliste.
Razvoj gre naprej
Večja množičnost uporabe je za seboj seveda potegnila tudi razvoj. Za naslednjo stopnjo je bil v 50. letih prejšnjega stoletja zaslužen profesor na univerzi Južna Kalifornija C. F. Lombard, ki je prvi razvil in patentiral večplastno čelado s posebno notranjo plastjo, ki naj bi absorbirala in posledično zmanjšala moč udarca ob nesreči. Največji napredek pa je seveda prinesla uporaba novih in učinkovitejših materialov – v tistem času so se tako uveljavile čelade iz posebej utrjenih plastičnih vlaken in obrobe iz plutovine, ki jim je bilo skupno, da so pokrile le zgornji in stranski del glave, šele v 70. letih pa so razmah doživele čelade, ki so nudile tudi zaščito obraza.
Takšne, sestavljene iz plastike in njej podobnih vlaken ter ojačane s kevlarjem ali karbonom in podložene s posebno peno, ki so sposobne absorbirati tudi zelo močne udarce, še danes veljajo za najvarnejše. Vse ostalo je morda lepše na pogled in udobnejše za uporabnika, vsekakor pa ne zagotavlja dovolj zaščite. Trg motorističnih čelad je danes sicer težak več sto milijonov letno, seveda pa razvojniki ne mirujejo in razvijajo tako z vidika varnosti kot tudi novih tehnologij vse bolj napredne čelade. Ameriško podjetje 6D se je denimo domislilo posebne fleksibilne čelade, za katero pravijo, da predstavlja prvo revolucijo po pol stoletja enakih, pretrdih čelad. »Naša čelada ima premični notranji del, ki bolje absorbira in razporedi energijo ob trku – zelo podobno kot to pri avtomobilu naredijo posebne zmečkljive cone. To bo imelo za posledico predvsem precej manj hujših pretresov možganov pri nesrečah z nižjimi hitrostmi, ki smo jim bili priča zaradi pretrdih in nefleksibilnih čelad,« pravi direktor podjetja in dolgoletni motokrosist Bob Webber, ki napoveduje, da se bo podoben koncept čelad prijel tudi drugod (ameriški nogomet, smučanje…). Poleg tega, da bodo bolj varne, pa bodo čelade prihodnosti tudi polne naprednih tehnologij, kot so kamere za izničenje mrtvih kotov, projiciranje podatkov o vožnji, povezljivost preko tehnologije bluetooth…
