Ob tem pa ostaja zvest preverjeni metodi: snov jemlje iz resničnega življenja, se na zgodbo pripravlja več mesecev, z minimalno ekipo in sredstvi v povprečju snema zgolj enajst dni, na realnih lokacijah, pri čemer igralcem vnaprej ne razkrije scenarija, ampak le lik in zgodbo, da bi ulovil čim več pristnosti. Njegovi filmi so zato neizprosni, grobi, surovi, pa tudi izvirni, lepi in presunljivi, skoraj kot resničnost sama. »Želim vdahniti življenje na platno,« razlaga. Letošnji Sarajevski filmski festival se mu je poklonil s petdnevno retrospektivo, ogledati pa si je bilo mogoče tudi njegovo novo stvaritev Past, ki govori o strašnih posledicah tajfuna na Filipinih in je bila nagrajena s priznanjem ekumenske žirije na letošnjem canskem festivalu.
Z metodo dokumentarista, ki secira resničnost, snemate igrane filme. Zakaj?Tej metodi pravimo »najdena zgodba«. Gre za fuzijo dokumentarnega filma in pripovedi, za tako imenovano dokudramo. Scenarij je zelo dobro strukturiran, temelji pa na izkušnjah resničnih ljudi. Ko intervjuvaš osebo, lahko zajameš samo njen vidik, za celovito zgodbo pa moraš vključiti tudi sceno, okolje, kontekst. In ker gre za resničen dogodek, ga moraš prikazati čim bolj pristno in resnično, brez elementov domišljije. Toda pri dokumentarcu kamera ujame samo to, kar se dejansko dogaja pred njo. Ni izdelane naracije. Film je tako mlada umetnost, da lahko ustvarjaš nove načine in metode. Ne smeš obstati v že videnem in ustvarjenem, saj je toliko stvari, ki jih lahko počneš.
Vaši filmi prikazujejo temne plati družbe, kot so korupcija, umori, nasilje, tragedija, katastrofa. A pitje kokakole in nažiranje s pokovko, medtem ko nekoga obglavljajo, pri njih ne pride v poštev. Gledalca z nasiljem ne zabavate, ampak potegnete v sceno, šokirate, da začuti trpljenje in bolečino protagonista.Nisem toliko osredotočen na samo zgodbo, temveč predvsem na problematiko. In problemov je seveda tudi v naši razvijajoči se državi ogromno. Tako kot povsod. Posamezna zgodba, izkušnja nekega človeka, postane šele skozi osvetlitev nekega univerzalnega problema res tehtna, pomembna, saj se lahko vsak poistoveti z njo. Stvari, ki ste jih našteli, niso specifične za Filipine, ampak se dogajajo tudi v razvitem svetu. A ta protagoniste poveličuje in resničnost olepšuje, tako pa iz filma dela zabavo. Takšni filmi gledalcem v bistvu ne podajajo zgodbe in problemov, ampak jim dejansko prodajajo pokovko in kokakolo, lepe igralce, novo tehniko, blišč in promocijski material. Moji filmi so pravo nasprotje tega. Želijo zbuditi notranje doživetje ob pogledu na temne, grde plati življenja. Kino ni samo zabava, ampak izkušnja. Lahko spodbudi razpravo in nas sooči s problemi, s katerimi se v življenju srečujemo.
Kako vas sprejemajo doma, kjer pravite, da je film močno pod vplivom teh hollywoodskih vzorcev, ki so vam tako tuji?Filipinci niso vajeni takšnega filma, ampak melodrame, romantične komedije, velikih uspešnic. A menim, da gledalca ne smeš siliti v to, česar ne jemlje za svoje, postopoma mora zrasti k razumevanju drugačnih podob. Tako in tako ne moreš pričakovati, da bo mainstream občinstvo navdušeno nad umetniškim filmom, ampak moraš vztrajno graditi svojo publiko, ki zna ceniti takšen izdelek. Prepričan sem, da je veliko ljudi, ki jih pri filmu zanima nekaj več, in na te se je treba osredotočiti.
Ste bili presenečeni, da je film Kinatay tudi v Cannesu z eksplicitnimi prizori nasilja zbudil toliko različnih, tudi negativnih odzivov?Presenečen sem bil, a hkrati vesel, da je postal tako kontroverzen. Ne gre mi za kontroverznost samo, ampak za to, da film porodi debato. Ne želim si, da ljudje moj film dojamejo kot lep in je s tem konec pogovora, ampak da se soočijo mnenja tistih, ki so bili navdušeni, in tistih, ki se jim je gnusil. Smisel kina je, da o njem govoriš, debatiraš, greš domov s polno glavo vprašanj, ki se odpirajo še dan, mesec, leto po ogledu. Pravi film ti ne da miru in to pomeni, da je tehten. Pri velikih uspešnicah pa je tako, da se naslednji teden zabavaš ob novi in prejšnjo medtem že pozabiš.
Novi film Past se ubada z aktualnim problemom podnebnih sprememb, a osvetljuje jih z vidika posameznikov, ki občutijo posledice na lastni koži, ne pa zahodne moralistično-pridigarske drže.Izogibam se temu, da bi v filmih pridigal, saj to ni delo filmarjev kot pripovedovalcev zgodb. Zelo sem se tudi trudil, da ne bi izpadel propaganden in da ne bi vsiljeval določene teme, čeprav je delo dejansko naročila vlada. To dvoje je namreč dober način, da ljudi odvrneš od filma. Ne vem, koliko lahko na podnebne spremembe dejansko vplivamo in ali ni do njih prihajalo že prej, zato ta problem ostaja bolj v ozadju. Gre za zgodbo o tem, kako se ljudje s katastrofo soočajo, saj imajo Filipinci res neki poseben način, da sprejmejo situacijo in nadaljujejo svoje življenje.
Kako zahtevno je bilo posneti film na dejanski lokaciji katastrofe, ves čas obkrožen z dežjem in blatom, tragedijo in žrtvami?Vsekakor je bil to velik izziv. Ne gre le za to, kako smo film posneli, še bolj zahtevno je povedati zgodbo teh ljudi, s katerimi se hkrati tudi srečuješ. Gre za nadvse občutljivo zadevo in zato smo bili vsi zelo previdni in pozorni. Niso smeli dobiti vtisa, da izkoriščamo njihovo situacijo. Zato je film predvsem posvetilo njihovi moči, da tragediji navkljub lahko nadaljujejo svoje življenje. Učili smo se od njih, se jih trudili začutiti. Če si vzvišen nad svojo snovjo ali zatopljen le v opravljanje svojih nalog, bo film bled in neživljenjski, pa če si najboljši režiser na svetu. Temu se želim na vse pretege izogniti. Kot filmar moraš iz srca čutiti to, kar pripoveduješ, moraš trpeti in se veseliti z ljudmi, vsrkavati njihovo okolje in zgodbo. To je zame nujno.
