In še: »V zgodnejšem obdobju nas občinstvo ni pustilo domov vse do jutra. Poslušalci so običajno na naše prireditve prihajali od daleč z avtobusi, in če smo po koncu nastopa na kakšnem hodniku dvorane nadaljevali igranje, so ljudje kot v filmski burleski z vseh koncev in krajev spet drveli skupaj. Mi smo se v trenutku, ko nam je uspelo, poslovili od družin in na vse, kar se je z nami dogajalo, nismo imeli nobenega vpliva več.«
Pojasnil je tudi, kako so bile v ansamblu razdeljene naloge. »Jaz sem bil zadolžen za igranje harmonike in ustvarjanje novega glasbenega programa. Za usklajevanje in koledar nastopov so skrbeli Lev Ponikvar, Mik Soss in Bine Rudan, za blagajno je bil zadolžen Mik. Honorarja, ki smo ga zaslužili, nisem nikoli prijel v roke. Kot vodji ansambla mi je moj delež vedno izplačeval Soss. Pri denarju se namreč vse začne in konča. Sicer pa smo se v glavnem družili le na odru, snemanjih in na vajah. Na nastope smo se z osebnimi avtomobili vozil v parih, tako da smo se v dvorani dobili dve uri pred koncertom. Ponikvar je rad zjutraj v postelji malce potegnil, midva s Koširjem sva vstala ob sedmih in se zgodaj odpravila na pot. Zato sva si v naslednjem hotelu privoščila popoldanski počitek.«
Poleg tega, da so godci v najboljših časih še kako dobro znali pritiskati na prave tipke in igrati na prave strune, so morali znati tudi dobro računati. O zaslužkih sicer javno niso govorili, priznali so, da so v Nemčiji igrali manj, kot bi želeli. Tam so namreč tujcem zaračunavali 15-odstotni davek, koncerte so morali načrtovati tako, da v Nemčiji niso nastopali več kot 165 dni na leto, saj bi jim v nasprotnem primeru od izkupička pobrali kar 54 odstotkov davka.
In kako so si delili honorarje? »Instrumentalisti smo prejemali 30 odstotkov več kot pevci.«
Za večino je krona njegove glasbe Na Golici, Slavko nam je zaupal, da je zanj vsaj enakovredna melodija z naslovom Melodija za tebe, ki jo je leta 1980 napisal za klarinetista Bineta Rudana. Na vprašanje, ali je tudi kakšna, ki je ni maral preveč, je odgovoril: »Na mostu. Zanimivo je, da je bila Vilku vedno zelo pri srcu.«
Avseniki so imeli samo v Nemčiji 74 klubov oboževalcev, po Evropi jih je bilo več kot 500. Slavko se je domislil unikatnega in čudovitega načina »tresenja« harmonike (hitro ritmično ponavljanje akorda za spremljavo), česar do tedaj med igranjem ni počel nihče na svetu. Harmonika je na tak način igranja dobila povsem drugačen zvok. Številni tuji harmonikarji so to tehniko igranja od Avsenika kasneje povzeli. Legendarnemu Begunjčanu, čigar skladbe so kot najlepše freske, je dal enega največjih komplimentov ameriški kralj polke Franki Jankovič, ki je v svoji biografiji napisal, da on ni svetovni kralj polke, ampak da je to Slavko Avsenik.
Program za koncerte je bil izdelan do zadnje podrobnosti. In četudi se je kdaj zgodila kakšna nevšečnost, kot denimo tedaj, ko se je Slavko med prihodom na oder spotaknil in padel, da mu je vzelo sapo, je občinstvo na vso moč ploskalo in se smejalo, nekdo jih je med odmorom celo prišel pohvalit: »Vsa čast, celoten program, tudi humor, imate izvrstno naštudiran.«
Zanimivo je bilo tudi to, kako je v Nemčiji pred desetletji potekala polemika o tem, da jim kot izrazito alpskemu ansamblu ne bo nikoli uspelo prodreti v ravninski del te dežele. »Zgodilo se je ravno nasprotno. Na koncu so bili naši uspehi veliko večji v ravninski, delavski Nemčiji kot v Oberstdorfu in Alpah. Čeprav severni Nemci Bavarcev niso marali, so nas sprejeli. Nikdar ne bom pozabil koncerta v Hamburgu, ko so poslušalci ob Murkah jokali. Tega na Bavarskem nismo doživeli, ker je bilo tam preveč podobnih ansamblov.«
Daleč najuspešnejšo slovensko glasbeno zasedbo vseh žanrov in časov so čez lužo prepričevali, naj se preseli tja, od koder bi ansambel s svojevrstnim zvenom promovirali na Japonsko. Najbolj optimistični menedžerji so obljubljali svetovni uspeh, da bo zasedba dosegla priljubljenost Beatlov.
Alfi Nipič je za Nedeljca razkril, da bi morali čez lužo izdati uspešno ploščo in odprla bi se jim, tako so napovedovali, vrata raja. Zahtevnega projekta se niso lotili, čeprav so pevci posneli ploščo tudi v angleščini. Težavi sta bili dve: če bi želeli prodreti v ZDA, bi se morali tja za stalno preseliti, tega si nihče od članov ni želel, saj so imeli v Sloveniji družine, za nameček so imeli za nastope po Evropi podpisane pogodbe za deset let naprej.
Na svoji poti po svetu so srečevali znane obraze. Pred desetletji so na isti dan nastopali v Baslu kot The Rolling Stones. »Tudi Mick in njegovi so v istem času kot mi spali v hotelu Hecht ob reki Ren, vendar se nismo srečali. No, takrat smo se oboji šele uveljavljali.«
Avsenik je spoznal veliko znanih osebnosti. Igral je pred Titom, Clintonom, Elizabeth Taylor in številnimi drugimi. Zanimalo me je, ali je na svetu kdo, ki bi si ga želel spoznati. »Walt Disney in Charlie Chaplin sta človeka, katerih dela sem izjemno cenil. Zanimivo je, da sva si z Leonom Štukljem oba želela, da bi drug drugega srečala. In želja se nama je uresničila.«
Na vprašanje, kaj kot idol in vzornik meni o sodobni domači glasbi, je odgovoril: »Večina ljudi ima rada preprostost in harmonika je preprosto glasbilo. Klavir pri širših množicah ne more biti tako priljubljen, kot je harmonika, še zlasti zato, ker imamo pri nas veliko virtuozov na tem glasbilu.«
Družinska Avsenikova domačija in gostišče Pri Jožovcu v Begunjah se že nekaj časa spreminja v nekaj podobnega, kot je Elvisov Graceland. To je bilo za Slavka, ki se je iz Ljubljane vsak dan pripeljal v Begunje, kjer si je želel predvsem miru, včasih kar malce naporno. »Mnogi glasbeni gorečneži želijo imeti harmoniko, kakršno sem igral, našo nošo… Ljudje se želijo fotografirati, Pri Jožovcu se je pojavil celo Japonec, oblečen v gorenjsko narodno nošo.«
Prihodnjič: Slovo od odrov
