S posledicami krize se tako še vedno ukvarjamo. Kljub temu je zdaj, ko je najhujše mimo in lahko pretekle dogodke presojamo z vsaj nekaj časovne oddaljenosti, prav, da odgovorimo na vprašanje, kaj smo se iz krize naučili, če kaj. In, ali so spoznanja dovolj za to, da bomo ob izbruhu naslednje finančne krize bolje pripravljeni.

Čeprav je bilo tako o vzrokih za krizo kot o njenem menedžiranju prelitega že veliko črnila, lahko z gotovostjo rečemo le, da niti o vzrokih niti o ocenah pravilnosti ukrepanja med poznavalci ni konsenza. Če smo nekoliko sarkastični, razlag je skoraj toliko, kolikor je ekonomistov. Slednje tudi neizogibno pomeni, da ni konsenza o lekcijah krize. Pa ne le zato, ker ni enotne razlage vzrokov za krizo, ampak tudi zato, ker bo mogoče nekatere ukrepe, ki še trajajo, ocenjevati šele čez nekaj let.

Lehman Brothers, najbolj boleča lekcija

Ko govorimo o lekcijah krize, tako lahko povlečemo marsikatero vzporednico z dojemanjem realnosti v letih 2007 in 2008 in kasneje. Ko je kriza že dodobra pokazala zobe v ZDA in je že grozila nekaterim evropskim državam, je bil velik del slovenske politike prepričan, da bo kriza Slovenijo, ker naše banke niso bile izpostavljene toksičnim papirjem, zaobšla. Evropska centralna banka (ECB) je v nasprotju z ameriško kolegico Fed sredi leta 2011, misleč, da je okrevanje že robustno, dvakrat zvišala obrestne mere. Banka Slovenije je še globoko v krizi zagotavljala, da so slovenske banke stabilne, periferne evropske države pa so vse po vrsti vztrajale, da niso Islandija, Irska, Portugalska, Španija, Grčija, nato pa druga za drugo pristale v objemu trojke. Tega okvira dojemanja razmer v realnem času se je ob ocenjevanju pravilnosti odzivanja na krizo nujno zavedati. Ali, kot pravi pregovor, po vojni je lahko biti general.

Znani ameriški ekonomist Barry Eichengreen v svoji zadnji knjigi Dvorana zrcal, v kateri krizo 2007/2008 primerja z veliko depresijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, piše, da je bila »največja posamična napaka ameriške politike v spopadanju s krizo, da pristojnosti finančnega ministrstva in Feda ni razširila na reševanje insolventnih nebančnih finančnih institucij«. Lehman Brothers je »moral« bankrotirati v moralni poduk drugim, tudi zato, ker so bili odločevalci prepričani, da bo negativne posledice bankrota mogoče omejiti. Že čez tri tedne so se politiki posuli s pepelom in zagotovili, da ne bodo pustili propasti nobene sistemsko pomembne finančne institucije več. Kakšen bi bil razvoj krize ob rešitvi Lehman Brothers, lahko le ugibamo.

Slednje tako lahko štejemo za prvo in bržčas eno najbolj surovih in hitro naučenih lekcij krize. Podobno kot se je monetarna politika na podlagi spoznanj iz velike depresije naučila, da bančnega sistema v stresu ni pametno stresati še z zapiranjem likvidnostne pipice, bo najbrž nenadzorovan bankrot kakšne večje finančne institucije v prihodnosti izjemno redek pojav. A slednja lekcija je tudi ena redkih, ki jo danes spremlja širok konsenz. V veliki meri zaradi dejstva, ker je bil negativni odziv na bankrot izjemno hiter in vsesplošen. Medbančno posojanje je zaradi popolnega nezaupanja med bankami glede kakovosti bilanc usahnilo praktično čez noč. Nihče ni zaupal nikomur več ali, kot je rekel ekonomist Joseph Stiglitz, vsaka banka je zaradi lastnih slabih bilanc točno vedela, kako slabe so bilance ostalih bank.

O tem, kaj nas je pripeljalo do krize oziroma do kolapsa finančnega sistema in kasneje do vsesplošne gospodarske recesije, obstajajo številne razlage. Nekateri glavni razlog vidijo v ekspanzivni monetarni politiki centralnih bank po napadu na newyorška dvojčka 11. septembra 2001, kar je vzpodbujalo preveč tvegane naložbe; drugi v globalnih makroekonomskih neravnovesjih – na eni strani visoki plačilnobilančni primanjkljaji ZDA, na drugi visoki presežki Kitajske; tretji v napačnih spodbudah v finančnih institucijah, ki so nagrajevale visoka tveganja; četrti v deregulaciji oziroma slabem nadzoru finančnega sistema, pri čemer je treba opozoriti na dejstvo, da je bilo tako imenovano »bančništvo v senci« praktično izvzeto iz kakršnegakoli omembe vrednega nadzora.

»Brez dostopa do presežkov denarja, kar je omogočala ohlapna denarna politika, ni mogoče sprejemati visokih tveganj,« pravi France Arhar, predsednik Združenja bank Slovenije, sicer pa človek z dolgoletnimi izkušnjami tako na strani regulatorja kot regulirancev. V ekspanzivni monetarni politiki v letih pred krizo tako vidi enega pomembnejših, ne pa edinega vzroka za izbruh krize. Opozarja, da je krizi botrovala tudi deregulacija finančnega sistema, nad vsemi vzroki pa je visela še globalizacija.

»Imeli smo premalo izkušenj z deregulacijo in premalo empiričnih dognanj o globalizaciji. EU je na primer šele leta 1994 uvedla prost pretok kapitala med članicami,« opominja Arhar. Da bi razumeli, kako »hazardersko« obnašanje spodbuja poceni denar, se sicer ni treba ozirati na ameriški nepremičninski trg; obilico negativnih izkušenj imamo tudi v Sloveniji. Ob dražjem denarju bi bila menedžersko-prevzemniška evforija zagotovo skromnejša, pri čemer bi marsikatero podjetje najbrž bolje prebrodilo krizo, cena sanacije bank pa bi bila manjša.

Prevelike, da bi jih lahko rešili

Direktor bruseljskega »think-tanka« Guntram Wolff kot ključni razlog za izbruh krize izpostavlja vlogo finančnega sistema. Kot pravi, je finančna industrija zaradi napačnih spodbud nase prevzemala preveč tveganj. »To je dejstvo. Zato se moramo zdaj vprašati, kako narediti finančni sistem bolj odporen na šoke. Popolnoma varen ne bo nikoli, mora pa biti takšen, da lahko tveganja, ko se uresničijo, absorbira,« pravi Wolff. Problem vidi predvsem v tezi »prevelike, da bi lahko propadle«. V finančnih institucijah so bili namreč prepričani, da bo izgube nosil nekdo tretji in da jih bo država vedno reševala. »Da bi te manke odpravili, smo naredili že veliko. Imamo novo regulacijo in nove nadzornike. Predvsem v evrskem območju se je pokazalo, kako zelo pomanjkljiv je bil nadzor čezmejnega poslovanja,« je optimističen Wolff, ki veliko težo pripisuje novim pravilom reševanja bank »bail-in«, ki bodo stroške reševanja v pretežni meri naprtili lastnikom.

»Davkoplačevalci so v tej krizi nosili preveliko breme reševanja bank,« je prepričan. Kot drugo ključno predkrizno lekcijo pa Wolff izpostavlja globalna neravnovesja – veliki primanjkljaji na tekočih računih plačilnih bilanc in veliki proračunski primanjkljaji dolgoročno niso vzdržni in so ob neproduktivni porabi, kamor sodi potrošnja, zagotovo velik razlog za zaskrbljenost.

Tisti, ki med glavnimi krivci za krizo vidijo pomanjkljivo regulacijo, se z nostalgijo spominjajo uvedbe zakona Glass-Steagall po depresiji, ki je v ZDA ločil investicijsko in komercialno bančništvo, ter na splošno stroge regulacije finančnega sistema, ki je bila značilna za čas po drugi svetovni vojni, ko je bilo svetu prizaneseno z večjimi finančnimi krizami. Eichengreen pesimistično ugotavlja, da je tokrat uspešnejše soočanje s krizo države odvrnilo od potrebnih reform finančnega sistema. Če so ZDA po veliki depresiji finančni sistem redefinirale do korenin, so tokrat, kot piše v knjigi, sledili zgolj lepotni popravki regulacije. Ali, kot je slikovit: »S tem ko smo preprečili najhujše, smo finančnim lobijem dali možnost, da so se konsolidirali.« Banke tako danes niso več zgolj prevelike, da bi jih lahko pustili propasti, ampak so zrasle do te mere, da so prevelike, da bi jih sploh lahko rešili. Po številnih združitvah bank se je število bančnih ustanov zmanjšalo, njihova relativna teža pa povečala.

V Evropi tako poteka razprava o tem, ali banke ločiti na investicijske in komercialne. A, kot opozarja Arhar, ostrejša regulacija ni čarobna palica. »Z ukinjanjem pogodbene svobode vso odgovornost prenašamo na regulatorja, zaradi česar banke ne bodo nosile nobene odgovornosti več, kar je slabo,« je prepričan Arhar, ki ga bolj kot sam regulatorni okvir skrbi še vedno močno ekspanzivna monetarna politika ECB, ki pa v realnem gospodarstvu ne daje oprijemljivih rezultatov. »Bojim se, da so to nastavki za novo finančno krizo,« opozarja in dodaja, da se iz krize kaj dosti nismo naučili.

Z oceno o nevarnostih preohlapne monetarne politike se strinja tudi ekonomist Igor Masten, ki opozarja, da smo iz enega balona na nepremičninskem trgu ustvarili dva, enega na borznem trgu in drugega na trgu državnih obveznic. »ZDA že dolgo časa napovedujejo zvišanje obrestnih mer, pa se še vedno ni zgodilo nič. Razlog za to je velika previdnost. Nihče pravzaprav ne ve, kako se bo odzval trg. Teoretično res drži, da balon v cenah dolga držav ne obstaja, dokler je mogoče neomejeno tiskati denar, vprašanje pa je, ali bo tako tudi v praksi. Nizkih obrestnih mer ne moremo vzdrževati v nedogled,« pravi Masten in opozarja, da bomo o pravih lekcijah za monetarno politiko lahko govorili šele čez nekaj let, ko se bodo iztekli nekonvencionalni ukrepi ECB.

Da so se centralne banke na finančno krizo hitro odzvale z zniževanjem obrestnih mer, ki so v relativno kratkem času dosegle spodnjo mejo, in da so posegle tudi po številnih nekonvencionalnih ukrepih, je neposredna posledica negativnih izkušenj iz obdobja velike depresije. Deloma pa je k temu bržčas pripomoglo tudi srečno naključje, da je na čelu Feda v odločilnih trenutkih sedel prav Bernanke. Pa vendar, ocene o tem, kako uspešne so dejansko bile centralne banke pri spopadanju s krizo, med ekonomisti nihajo. Eichengreen tako opozarja, da se je ECB pustila potegniti v vlogo, v kateri je bila nekakšen policaj pri izvajanju fiskalne konsolidacije in strukturnih reform. Centralne banke bi tako lahko naredile še več. Po drugi strani ekonomist Mojmir Mrak opozarja, da smo v Evropi v absurdni situaciji, ko je ECB tista, ki poskuša spodbujati gospodarsko rast, čeprav to sploh ni v njeni pristojnosti.

Čakajoč Nemčijo, v strahu pred Kitajsko

Kriza, ki se je začela na ameriškem trgu drugorazrednih hipotekarnih obveznic, je imela še posebej dramatične posledice za območje evra; za hišo s konstrukcijsko napako, o kateri je bilo veliko govora že ob uvajanju skupne valute, a v takratnem političnem zanosu skeptičnih ekonomistov predvsem onstran luže nihče ni jemal resno. Čeprav se naši sogovorniki strinjajo, da je ECB danes po svojem načinu delovanja precej bliže modelu Fed, ki igra vlogo financerja države v skrajni sili, dosedanje spremembe pravil v delovanju niso dovolj.

»Kriza je zagotovo dokazala, da bo treba območje evra postaviti po zgledu ZDA in Fed, da bodo ukrepi kvantitativnega sproščanja hitreje in bolje delovali. Še vedno nismo odpravili tako imenovanega začetnega greha – v kolikšni meri bo Nemčija morala poplačati fiskalne grehe Grčije za nazaj. Nekateri menijo, da je grška kriza pokazala, da je treba evrsko območje odpraviti. Sam sem prav nasprotnega mnenja. Grška kriza je pokazala, katere vogale evrskega območja je treba zakrpati. Uvesti bo treba federalizem. Iz Berlina pač ne morejo voditi ekonomskih politik vseh držav z evrom. Uvaja se tudi evropska zakladnica, kar pa bo dolgotrajen proces,« o lekcijah krize za evrsko območje pravi Masten.

Da se bodo evrske države, če želimo skupno valuto ohraniti, morale odpovedati še več suverenosti, je prepričan tudi Mrak. »Potrebujemo fiskalno unijo, skupni proračun in neke vrste skupne obveznice. To seveda pomeni izgubljanje suverenosti, a tudi za Nemčijo,« pravi Mrak in dodaja, da lahko z današnjim načinom reševanja krize životarimo še kakšni dve, tri leta, dolgoročno pa ne. Arhar ob tem opozarja, da je bila ekspanzivna monetarna politika ECB vedno namenjena pridobivanju časa za reforme, a se na tem področju ni naredilo dovolj. »Evropa bo morala prevetriti obstoječi model razvoja in dogovore. Monetarna politika ne more biti odgovor na vse probleme, sploh pa ne za asimetrije v razvoju. Odgovoriti bo morala na vprašanje, kolikšen razkorak v gospodarskem razvoju med prvim in zadnjim bo dopuščala, da ta ne bo vodil v nove špekulacije. Če tega ne bomo razrešili, bo morda treba znova razmišljati o omejitvah v gibanju kapitala,« napoveduje Arhar.

Ena največjih dilem v soočanju s krizo je bila in ostaja bitka med zagovorniki javnofinančnega varčevanja in keynesijanskega pokrivanja padajoče zasebne porabe z večjo državno potrošnjo, zadolževanjem in proračunskim primanjkljajem. Zagovorniki varčevanja opozarjajo, da fiskalna politika glede na ustroj območja evra in razmere na trgu ni mogla biti drugačna. »Paul Krugman je pred časom govoril, da so ZDA vodile bolj restriktivno fiskalno politiko kot Nemčija, pa so ZDA krizo bolje prebrodile,« spominja Masten in dodaja, da seveda ostaja odprto vprašanje, ali bi Nemčija in druge države zdravega evrskega jedra lahko trošile več.

Tako Mrak kot Wolff menita, da je odgovor na to vprašanje da. Plačilnobilančni presežki v višini sedmih odstotkov, ki jih beleži Nemčija, so nevzdržni. »Dokler Nemčija ne bo razumela, da ima tako veliko odgovornost kot dolžnost v območju evra, in začela več trošiti, ne bo rešitve. Kriza v Evropi je tudi kriza plačilnih bilanc,« je prepričan Mrak, ki kot veliko napako evropske politike pri soočanju s krizo izpostavlja razumevanje krize kot fiskalne krize, čeprav to sploh ni bila. Varčevanje smo tako naprtili tudi državam, kjer fiskalne krize ni bilo, na primer na Irskem, v Španiji, tudi v Sloveniji. »Najprej smo z restriktivno fiskalno politiko povzročili recesijo, danes pa rast rešuje ECB, ki za to sploh nima mandata,« Mrak opozarja na absurdnost razmer v območju evra.

Ekonomist Davorin Kračun slikovito pravi, da je »kompromis med politiko spodbujanja povpraševanja, ki preprečuje brezposelnost, in zahtevo po finančni stabilnosti, ki preprečuje tvegano zadolževanje, vrhunec ekonomskopolitične umetnosti in je lahko tudi nedosegljiv«. »Če povečanemu zadolževanju sledi paničen odziv varčevanja, je rezultat v povečanju brezposelnosti in depresijski spirali. Če ukrepi spodbujanja povpraševanja ne dajo dovolj hitrih rezultatov, sledi prezadolženost. V tovrstno uravnoteževanje bo treba vložiti še veliko intelektualnega napora in politične modrosti,« pravi.

Da je (bilo) reševanje krize v Grčiji vse prej kot zgledno in da veliko odgovornost za to nosi tudi Nemčija, je danes jasno. Vendar pa si v reševanju krize nobena od strani ne more pilatovsko umiti rok. Wolff ocenjuje, da se je v prestrukturiranje dolga v Grčiji šlo bistveno prepozno, zaradi česar so se zvišali javnofinančni stroški države. Drugo veliko napako pa pripisuje Grčiji, ki ni poskrbela za dovolj hitro prilagajanje gospodarstva globalnim razmeram. »Grčija je dolga leta živela od zadolževanja in naraščanja javnofinančnih izdatkov, z visokimi proračunskimi primanjkljaji. Morala se bo spopasti z vprašanjem konkurenčnosti, korupcijo, oligarhi itd.,« opozarja.

Mrak ob tem opominja, da je evropska komisija ob pridruževanju Grčije EU bila edinkrat v zgodovini proti vstopu kakšne države v Unijo. »To vam veliko pove o državi sami in o tem, kako se jo upravlja. Tisti, ki danes pričakujejo, da je mogoče upravljanje države spremeniti v nekaj letih, se motijo. S Ciprasom je obstajala neka možnost. A jasno je, da sprememb ne more izpeljati trojka ali kdorkoli drug od zunaj. To se zdaj jasno vidi s težavami, ki jih ima Cipras,« opozarja Mrak, ki napoveduje, da bo v Grčiji potreben odpis dolga. Masten na primer rešitev vidi v donatorski konferenci, na kateri bi stroške odpisa dolga nosile tudi razvite neevropske države. »Da ne bo pomote, odpisu ne nasprotuje samo Nemčija. Spomnite se govorov ministra Dušana Mramorja. Prav tako Bratislave nikoli ne boste prepričali v odpis dolgov,« na vlogo ostalih držav v reševanju grške krize opominja Masten.

Če gre soditi po izkušnjah velike depresije, se bomo o pravih lekcijah krize 2007/2008 lahko pogovarjali šele čez nekaj desetletij. Kar tri desetletja je namreč trajalo, da sta Milton Friedman in Anna Schwartz v knjigi Monetarna zgodovina ZDA s prstom pokazala na ključno negativno vlogo monetarne politike in je Ben Bernanke v osemdesetih letih opozoril na vlogo kreditnih kanalov. Medtem ko akademiki poskušajo dognati, kaj nas je pripeljalo v zadnjo finančno krizo, in v bruseljskih sobanah nastaja nova regulacija, v večkotniku Bruselj, Frankfurt, Berlin, Atene in Washington pa se dogovarjajo o prestrukturiranju grškega dolga, ki se bo po ocenah mnogih poznavalcev tako ali drugače končalo z delnim odpisom, se na obzorju že kaže nova gospodarska kriza. Kitajski motor, ki je v zadnjih letih reševal svetovno gospodarstvo, se ohlaja. Kako mrzla bo »zima, ki prihaja«, še ni jasno, zagotovo pa si Evropa v trenutnih razmerah globokega padca Kitajske ne more privoščiti.

Ali, kot slikovito pravi Masten – arzenal za soočanje z gospodarsko krizo smo izpraznili; nova kriza bo tako samo še hujša, kot je bila zadnja. Ob praktično ničelnih obrestnih merah, napihnjenih bilancah centralnih bank, visokih javnih dolgovih, ki že bistveno presegajo 60-odstotni maastrichtski prag, in še vedno neukročenih proračunskih primanjkljajih ter šibki gospodarski rasti si je težko predstavljati, iz katerega klobuka bi Evropa lahko potegnila dodatnega zajca. Ohladitev z vzhoda bi tako bila za Evropo resnično nesrečen splet zgodovinskih okoliščin. Splet okoliščin, ki potrjuje dejstvo, da se v ekonomiji vsega ne da regulirati niti napovedati, in je zato bržčas faktor presenečenja ob krizi nemogoče odpraviti.