Moj fokus je drugje. Vsi so vedeli, da francoski umetniki stavkajo. Domači in tuji mediji, širša in gledališka javnost. Čas, začetek uglednega festivala, je bil prav gotovo pretehtan, fokusiran in z napetim dramaturškim lokom je lociral tarčo. »Brez kulture ni prihodnosti. Govoriti o političnem in poetičnem gledališču pomeni, da je le kulturna politika res politična. Kultura je osnova našega bivanja, osnova eksistence kot organizirane skupnosti, in samo kultura nam lahko pove, kako preseči trenutno stanje, državo, vse drugo je le ponesrečen, obupan poskus ekonomskega menedžmenta,« je bilo stališče, zapisano v uvodniku ob lanskem avignonskem festivalu.

Francoska zgodba z našo usihajočo proračunsko kulturno malho nima nič skupnega. Priročno sem jo omenila, ker pri nas kaj takega ni možno. Odmevna stavka večine kulturnikov namreč. Smo sredi rdečega alarma, jaz pa sanjam utopične scenarije.

Novica, ki ni novica, ker je pričakovana in povsem v duhu časa, je, da se tudi proračun za kulturo manjša in tanjša vsaj do leta 2017. Šest let nazaj je bil proračun za kulturo v Sloveniji 204,040.642 evrov. Rekordna vsota, rekorden delež v proračunu države (2,20) in v BDP (0,56). Danes smo na približno 157 milijonih, in še nam bo polzel denar. Seveda je to za kulturo katastrofa. Naročila, zahteve financerjev ne jenjajo, plačila so se prepolovila in zamujajo. Delamo, a smo na robu preživetja. Celotna slovenska kultura se počasi, toda zanesljivo obnaša kot samozaposleni v kulturi. Dela vse živo, dela vse več za manj denarja.

Zavedam se, da rezi veljajo za vsa področja. Ministrstvo za kulturo ni izjema. Dogaja se nekaj »normalnega«. Boli pa zevajoč manko kompetentnih ljudi. Kar ni povezano z denarjem. Je pa ena od posledic, ki jo občutimo tudi pri denarju. Problem je, ker kulturo krojijo nekompetentni ljudje. Ministrica je samo ena izmed njih, je članica nekompetentne vlade, ki ji zakone krojijo nekompetentni poslanci. Ker ne vedo, ker nimajo odnosa (ne samo do kulture), ne znajo predlagati, braniti ali ubraniti za nas dobrih predlogov, zakonov, ukrepov. Srečo imajo, da jim pod prste gledajo nevešči kulturniki. Se ne opravičujem, prav sem zapisala.

Rada imam umetnost, vsak dan živim z umetnostjo, umetniki so moji prijatelji. Ne znam si predstavljati življenja brez umetnosti. Si pa želim, da bi jo tudi na političnem parketu gojili in branili ljudje, ki bi z mano delili ta žar, vedenje in pripadnost. Pa temu ni tako. Nimajo odnosa, ne vedo nič, še tega ne, da ne vejo, in jih ne zanima. Sindikati na tem področju so majhni, nemočni ali preprosto niso plejerji. Ko dvignejo glas, je to samo za člane, zaposlene in njihove partikularnosti. Na nevladnem sektorju ni moči. Ni poznavanja političnega parketa, niso faktor v nobenih pogajanjih. Pisati pisma in dajati izjave za medije vsake toliko ni dovolj. Ali to početi do nadležne vsiljivosti ali vseskozi v ozadju iskati in ohranjati vezi s plejerji. Ni druge. Če bi se sedaj združili v jezi, bi bilo super, ne vem pa, če bi bilo dovolj. Kratek efekt morda brez dolgoročnih posledic.

Povezovanja v kulturi so me vedno utrudila. Poleg časa in veliko dobre volje bi potrebovali vsaj še kakega psihiatra, ekipo mediatorjev in pravnikov. Utrujena sem se zatekla v individualizem in eko egocentrizem. Skrbim zase in poskušam po najboljših močeh ne škoditi drugim (prav gotovo ne zavestno).

Za skupni nastop ali vodenje kulturne politike je potrebno nekaj, česar v skupnem seštevku nimamo. Znanje, moč, pogum, vztrajnost in denar. Ker tega ni, smo lahek plen. Tudi zaradi narcisizmov majhnih razlik v skupnem kotlu. Ko se s strani politike vali očitek, da nečesa niso mogli narediti, ker kulturna srenja (namenoma uporabljam ta izraz) ni bila enotna, me jezi. V izjavi vidim samo hitri pobeg pred delom, odgovornostjo in kazanje s prstom na manjšino. Hkrati sem jezna in obupana, ker na kakšnem od sestankov s politiko vsak iz srenje vleče na svojo stran. Malo bentimo, se kregamo med sabo, kritiziramo ministrico in vlado. Dlje ne sežemo.

Tudi sistem, ki ga v bistvu ni, nam pri tem pomaga ohranjati vse bolj zaudarjajoči status quo. Ker se z vsakim novim in svežim obrazom na kulturnem tronu (ne)sistem kakor-da-vzpostavlja na novo. Glavno je kritizirati predhodnike in jih kriviti za prazen trezor. Če bi sistem deloval, če bi delovali sindikati, agencije, zagovorniki, ceniki, pravniki na tem področju, bi vsak novinec na Maistrovi, Šubičevi in še kje trčil ob trden zid in bi morda malo manj opletal z neumnimi novotarijami.

Toda, če bi se nekompetentna ministrica odločila, da ni druge, kakor da protestira tako, da se uleže na cesto, se zna zgoditi, da se ji pridružim. Ležali bi tudi za tiste kulturnike, ki se z nama ne bi strinjali ali ne mogli priti na protestno ležanje.