Ja, to je realnost. V teoriji lahko razmišljamo o marsičem, a v praksi je svobode v smislu razumevanja in doživljanja vseh prostranstev spola manj. Težko se je boriti proti potrošniški miselnosti, ki temelji na spolnih stereotipih. Otroci se že zelo zgodaj naučijo, kaj je namenjeno deklicam in kaj dečkom, od igrač do oblačil, frizur in vedenjskih vzorcev. In tudi še tako odprti starši ne morejo otroka obvarovati pred diktaturo roza-modrega sveta. Ko pride otrok v vrtec kot prvo institucijo, sprejme mnenje večine. Poznam heteroseksualnega fanta, ki se je kot deček najraje igral s punčkami in vozički, a le, dokler ga niso začeli zaradi tega zafrkavati v vrtcu. In poznam tudi veliko staršev, ki svojih hčerk ne bi oblačili v roza oblačila, a si deklice to zaželijo, ko pridejo v stik z vrstnicami. Še bolj pa me zanimajo otroci, ki se ne počutijo udobno s spolom, ki jim je biološko dodeljen, a jih starši silijo v točno določena oblačila in spolne vloge. Ko pišem svoje pravljice, imam najbolj v mislih njih.
Napisali in ilustrirali ste že tudi novo slikanico, ki naj bi izšla kmalu, z naslovom Kako ti je ime?, a zanjo še iščete primerno založbo. Predvidevam, da se ukvarja s podobnimi vprašanji kot Mavrična maškarada.S prvo slikanico sem imela veliko srečo, ker je izšla pri Založbi Škuc, ki je edina LGBT-založba pri nas. Če si želiš še kakšne druge izkušnje z založbami, je težava v tem, da se jim teme spola še vedno zdijo problematične. Nekaterim se zdi slikanica zanimiva, a ne vedo, kako bi jo tržili. Slikanica govori o malem polžu, ki je prilezel na svet in še nima imena. Svoje ime si izbira med pogovori z živalmi, ki jih srečuje in spoznava skupaj z njihovimi imeni. Polž sprašuje živali tudi po predlogih za svoje ime, težava pa se pojavi, ker ne ve, katerega spola je. Hotela sem poudariti, da se otrokom imena podeljujejo šele na osnovi jasno določljivega spola. Poigrala sem se tudi z imeni, ki jih imajo lahko oboji, dečki in deklice hkrati.
Obstaja želja, da bi knjigo denimo uvrstili na seznam za bralno značko?Vedno obstaja želja, da bi slikanica prišla do čim večjega števila otrok. Z bralno značko bi se z veseljem povezala v smislu pripovedovalskih nastopov na šolah. A najprej bi želela imeti izdani vsaj dve avtorski slikanici.
Kako pa vas po izidu knjige sprejemajo starši v vaši okolici?Sprejemajo me enako kot prej, saj se s temi temami tako ali drugače ukvarjam že vrsto let. Starši, ki jih poznam, vse skupaj sprejemajo zelo pozitivno. Nekateri njihovi otroci so mojo knjigo predstavili za bralno značko, kar je bila zame lepa pohvala. V šoli pri mojem nečaku so recimo Mavrično maškarado brali za pusta (smeh), kar se mi je zdelo simpatično, saj so vse skupaj dojeli po svoje. Podobno se je zgodilo tudi v mariborskem trgovskem središču Europark, kjer so ob moji pravljici za pusta izdelovali maske. Očitno pri nas primanjkuje tudi slikanic na temo pusta in maškar.
Vas to, da si vašo knjigo lahko napačno oziroma, bolje, drugače interpretirajo, ne moti?Ne, sploh ne. Ob tem se nasmejim. To je svoboda interpretacije. Moja slikanica je večplastna. Naj si jo vsak razlaga po svoje. Teme spola in istospolne usmerjenosti sem želela podati na metaforičen in poetičen način.
Na katero starostno skupino pa pravzaprav ciljate, komu sta prva in prihajajoča knjiga namenjeni?Obe sta namenjeni otrokom do devetega leta starosti, torej za predbralno in začetno bralno obdobje. Mavrična maškarada bi bila zaradi večpomenskosti lahko razumljena tudi kot naslovniško odprta knjiga in torej namenjena tudi mladostnikom in odraslim. Prihajajoča slikanica Kako ti je ime? je vezana na abecedo in spoznavanje črk ter imen. Namenjena je predvsem otrokom, ki se učijo brati, torej v obdobju zgodnjega opismenjevanja. A ne bi se rada preveč omejevala. Slikaniška oblika je sama po sebi namenjena najmlajšim, čeprav lahko dobra slikanica pritegne različne starostne stopnje. Tovrstno etiketiranje imajo radi predvsem v knjižnicah in knjigarnah.
Koliko se vaša knjiga izposoja v knjižnicah, imate kakšne podatke? Sicer pa – ali so jo sploh sprejeli v svoj repertoar? Je bila uvrščena v LGBT-sekcijo ali med druge bolj klasične otroške slikanice?Zdi se mi, da je bila slikanica v prvem letu kar dobro izposojana. Je pa res, da mora biti knjiga dostopna na polici, če se jo želi izposoditi. Zelo dobre izkušnje imam z mariborsko Pionirsko knjižnico, slabše pa z ljubljansko. Na pionirskem oddelku Knjižnice Otona Župančiča moje slikanice, kolikor mi je znano, sploh nimajo na polici. Tudi če je v cobissu prosta, gredo ponjo v skladišče. Na to so me opozorile prijateljice, ki so si jo hotele izposoditi, in potem sem postala pozorna še sama. Izposodite si jo lahko le, če zanjo veste in si jo naročite. Toda slikanica bi morala biti otrokom vedno na razpolago, če je prosta. Morala bi biti na polici, da si jo lahko tudi naključno izberejo, če jih pritegne. Upam, da ne gre za kakšno cenzuro.
Kaj pa je njihovo uradno pojasnilo?Da bi morala biti na polici pod črko S, če je prosta, in da je očitno nekje pomešana. Da se to pač zgodi. Ampak to se pri njih dogaja že dve leti. Poleg tega sem na tem oddelku pred kratkim doživela izrazito homofoben izpad knjižničarja, ko sem si iz njihove arhivske zbirke želela pogledati gejevsko slikanico Kralj in kralj nizozemske avtorice Linde de Haan in ilustratorja Sterna Nijlanda.
Res? Prej bi si predstavljal, da so knjižničarji razgledani in odprti ljudje, ki svoje delo jemljejo zelo strokovno.Ja, tako bi moralo biti v javnih knjižnicah. Ampak če sem sama doživela tako žaljiv in do homoseksualnosti sovražen diskurz, potem si niti ne predstavljam, kaj bi od tega knjižničarja lahko slišali otroci, ki bi si želeli izposoditi na primer slikanico Braneta Mozetiča Prva ljubezen ali pa mojo Mavrično maškarado. To je zelo zaskrbljujoče. Sicer pa mi je izposojevalec tudi dejal, da v medijih tako ali tako samo promovirate istospolno usmerjenost.
Vendarle gre najbrž za notranjo cenzuro ozkogledih posameznikov, ne za politiko celotne knjižnice?Ne vem. To je vendarle center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, kjer si česa takega ne bi smeli privoščiti. Po drugi strani na tem istem oddelku visi plakat za knjigo Suzane Tratnik Ime mi je Damjan. Sem bila vesela, ko je bila knjiga lani izbrana za Rastem s knjigo in so jo lepo promovirali tudi v omenjeni knjižnici.
V mariborski knjižnici tovrstnih težav niste imeli?Ne, nikoli. Pri njih sem doživela povsem drugačen strokovni sprejem. Darka Tancer-Kajnih me je povabila, da o Mavrični maškaradi pišem za revijo Otrok in knjiga in da sodelujem na Očesu besede, ko je bilo na simpoziju govora o tabujih v mladinski književnosti.
Se vam zdi, da je tudi v kulturnih institucijah še vedno prisotnega veliko konservatizma?Na žalost, ja. Vse je sicer odvisno od posameznikov in posameznic, ki tam delajo. Kulturne institucije ne bi smele biti le ogledalo seksistične in homofobne družbe, temveč bi morale predstavljati zgled v smislu vrednot in morale. A še vedno se v njih najde prav toliko nazadnjaških mnenj kot povsod drugod.
Česa pa se založbe po vašem najbolj bojijo? Da bi konservativna struja v svoji nevednosti in strahu pred drugačnim slikanico etiketirala kot neprimerno in zahtevala umik s prodajnih polic?V pravih založbah, kjer stojijo za tem, kar izdajo, se ne bi smeli bati nekih nazadnjaških nasprotovanj. Pri nas cenzura ni tako eksplicitno prisotna kot v tujini. Morda je težava res bolj v tem, da založbe vse težje prodajajo svoje knjige in se zato raje odločajo za »preverjene« teme, ki zagotavljajo tržni uspeh ali nekaterim vsaj minimum preživetja.
To področje poznate tudi v drugih državah. Prevodov in LGBT-slikanic je v bolj odprtih državah, denimo skandinavskih, pa tudi v Veliki Britaniji, Nemčiji in ZDA, veliko več kot pri nas in o tej problematiki govorijo že dlje časa.Ja, v zahodnih državah je na voljo več literature na omenjeno temo, kar na dolgi rok lahko prispeva k strpnejši družbi. Soočanje z lastno istospolno ali transspolno identiteto je pogosta tema mladinskih romanov za najstniške bralke in bralce. Nekaj jih je prevedenih tudi pri nas. Tudi za najmlajše obstaja že veliko LGBT-slikanic. Največ jih obravnava temo družin z dvema lezbičnima mamama ali dvema gejevskima očetoma. Manjkajo pa dela za starostno stopnjo med osmim in dvanajstim letom, ko znajo otroci že sami brati in so še vedno na neki način v pravljičnem obdobju, a ne posegajo več po slikanicah.
Ste že na začetku vedeli, da bo vaša slikanica postala predmet polemik? Kot se spomnim, sprva knjige niste želeli problematizirati oziroma ji vzeti osnovnega poslanstva, a kaj kmalu je postala tarča kritik, saj so se z njo začeli ukvarjati tisti odrasli, ki je svojim otrokom nikoli ne bi brali, oziroma ki se imajo za branike »tradicionalnih vrednot« in izid tovrstne slikanice vidijo kot še en napad na tradicionalno družino s strani LGBT-skupnosti.Ko je slikanica izšla, sem se hotela tovrstnim vprašanjem izogniti, saj nisem hotela, da knjiga, ki je v osnovi namenjena otrokom, postane talka ideoloških razprav. Zdaj, po dveh letih izkušenj, lahko rečem, da je bila slikanica na LGBT-sceni zelo dobro sprejeta, kar se tiče širše javnosti, pa tega ne bi mogla trditi. No, ob izidu je bilo nekaj naklonjenih kritik in povabil na pripovedovanja. Meni se teme spola in istospolne usmerjenosti zdijo nekaj povsem vsakdanjega, vsakokrat, ko se soočim s širšo družbo, pa ugotovim, da gre še vedno za tabuje. Sama svoje slikanice nikoli nisem doživljala kot tabujske in tudi njen prvotni namen ni bil rušenje tabujev. Z njo sem želela preseči binarni pogled na zgolj dva spola in pokazati, da obstajajo tudi različne spolne identitete.
A vaše stališče se je nato spremenilo, ko vas je v goste povabil pesnik in aktivist Brane Mozetič…Ne, še vedno mislim enako. Mi je pa zdaj precej bolj jasno, kako teme spola sprejema zunanji svet. Ko me je urednik moje prve slikanice, Brane Mozetič, povabil k Debatni kavarni na Knjižni sejem v Cankarjev dom, smo predstavljali nove slikanice Založbe Škuc in Centra za slovensko književnost. Nisem se strinjala, da bi imeli pogovor na temo »drugačnih« slikanic. Zdi se mi, da morajo biti knjige s temo istospolne ljubezni obravnavane enakovredno kot dela s heteronormativnimi pogledi. Če nekaj označimo za »drugačno«, že v osnovi vzpostavimo hierarhijo. Drugačno je pogosto razumljeno slabšalno v odnosu do prevladujoče norme. Gre bolj za to, da zagovarjamo raznolike pristope. No, potem smo se odločili za naslov: Zakaj se v slikanicah izogibati problemskim temam? Nato sem bila v kontekstu tabujev povabljena še na dve okrogli mizi, na to temo sem imela predavanje v Kolažu in napisala sem članek za revijo Otrok in knjiga. Naenkrat sem bila prisiljena, da temo spolov premislim v kontekstu tabujev. Ampak v praksi sem na slikaniškem področju tabujskost teh tem zares začutila šele, ko sem založbam začela ponujati svojo drugo avtorsko slikanico.
Ste bili morda tarča direktnih pritiskov, ste prejemali kakšne grožnje prek spleta in drugih komunikacijskih kanalov?Ne, to ne. S svojo slikanico nisem imela namena šokirati, teme spola in istospolne usmerjenosti sem želela predstaviti kot nekaj samoumevnega. A izkazalo se je, da ni tako običajno, če otrokom predstaviš srečen lezbični konec. Na enem od pripovedovanj me je na primer presenetil deček z na novo skovano žaljivko.
Pri katerem delu zgodbe?Čisto na koncu pravljice, ko želvi zaplešeta in postaneta par, nekaterim otrokom ni bilo povsem jasno, katerega spola je želva z začetka pripovedi. Ko sem odgovorila, da je punca, je neki deček izjavil, da to ni mogoče, saj da je to samo za fante. Sošolec mu je odgovoril, da je mogoče, in da sta to potem »dve pederki«.
Kako pa so na to reagirali prisotni starši ali učitelji?Staršev ni bilo, prisotni učiteljici pa pripombe nista slišali. Sama iz tega nisem hotela delati drame. Mi je pa zanimivo, kako si lahko tretješolec v trenutku na novo izmisli slabšalno besedo. Ta pripetljaj samo kaže na to, kako so že »nedolžni« otroci vpeti v predsodke homofobnega sveta.
So vas kdaj, ko ste na šole pošiljali ponudbe za pripovedovanje zgodbe, neutemeljeno zavrnili?V enem primeru, ko smo se dogovarjali za pripovedovanje Mavrične maškarade na osnovni šoli, se mi kasneje niso več oglasili, a nisem vedela, ali zaradi denarja ali vsebine. Pri novi pravljici pa smo bili z nekim vrtcem že dogovorjeni za dva datuma, a so nato obakrat odpovedali. V eni skupini so se nenadoma odločili za drsanje, v drugi pa je zbolela vzgojiteljica. Morda so se vzgojiteljice in učiteljice, ki so bile sprva pripovedovanju naklonjene, premislile, ko so si ogledale mojo spletno stran. Nekateri se zaradi LGBT-tematike lahko zbojijo reakcij staršev. Sem imela pa potem lepe izkušnje s pripovedovanjem pravljice Kako ti je ime? v Galeriji Alkatraz, kjer so bile razstavljene tudi ilustracije.
Kakšni ljudje torej vzgajajo naše otroke? Se vam ne zdi sporno, da klonijo pred pritiski družbe in podležejo svojih strahovom, namesto da bi odigrali vlogo učiteljev, katerih namen je učencem širiti obzorja in ustvarjati strpnejšo družbo?Seveda. Drugače je, ko o feminističnih in lezbičnih temah predavam odraslim. Ko pa s temi temami nagovarjaš otroke, se večina pedagoškega kadra zboji odgovornosti. Ampak v javnih institucijah bi morali poskrbeti za ozaveščanje o temah, o katerih morda otroci v domačem okolju ne slišijo spodbudnih mnenj. Če bi se že male otroke seznanjalo z raznolikostjo sveta in oseb, ki jih obkrožajo, bi bilo manj možnosti, da bi se kasneje razvili v homofobno, seksistično ali ksenofobno naravnane odrasle osebe. V najstniškem obdobju je potem mnogo težje rušiti tabuje, ki so se v obliki predsodkov oblikovali že v otroštvu.
Vendar ta knjiga je, četudi gre za otroško slikanico, že avtomatično politična in bo imel vsak o njej svoje mnenje oziroma bo do nje opredeljen. Kaj pa vas o njej sprašujejo otroci?Najbolj jih zanima konec. Mislila sem, da jim bo konec bolj jasen, a sem med pripovedovanji ugotovila, da jim ni. Kot sem že omenila, se jim zdi ključno vprašanje, ali želva na koncu ugotovi, katerega spola je. Sama sem hotela pokazati, da se s spoli lahko tudi igramo. Prav zato sem uporabila metaforo preoblačenja v različne spole. A očitno so otroci še vedno preveč ujeti v binarno logiko dveh prevladujočih spolov. In vajeni so le heteroseksualnih srečnih koncev. To sploh ni čudno, saj je večina otroškega leposlovja heteronormativnega. In še vedno izhaja zelo veliko seksističnih slikanic.
Kaj pa jim odgovorite, če vas vprašajo, v kakšnem odnosu sta ti dve želvi?Da sta par.
Pa med samim pripovedovanjem pravljice otroci potrebujejo kakšne vmesne obrazložitve?Ne. Sama jim po pripovedovanju ničesar ne pojasnjujem, temveč pustim, da gre njihova domišljija svojo pot. Nisem zagovornica tega, da bi se pravljice otrokom razlagalo. Ne smemo jih podcenjevati. Mislim pa, da so za nadaljnja vprašanja potem pristojni njihovi starši in vsi, ki otroke vzgajajo.
Menite, da lahko tovrstne slikanice pripomorejo k temu, da otroci odrastejo v bolj strpne odrasle, ki bodo družbo dojemali bolj odprto?Sama bi si to želela, seveda. Ampak upam, da ni preveč utopično. Sicer ne verjamem, da bi slikanice s takšnimi vsebinami lahko spremenile koga, ki je v osnovi homofob ali seksist. So pa lahko dobra osnova za pogovor tistim odraslim, ki otroke vzgajajo svobodneje, ne le v heteronormativnem smislu.
Ste pravljico kdaj pripovedovali tudi otrokom iz istospolnih družin?Ne vem. Morda so bili v občinstvu, pa tega nisem vedela. Pripovedovala sem tudi v okoljih, ki so specifično LGBT-naravnana, na primer v klubu Tiffany ali na Živi književnosti pred Škucem.
Državni zbor je pred nekaj meseci sprejel novelo zakona o redefiniciji družine, ki bo vključevala tudi netradicionalne skupnosti. Nasprotniki so ponovno zbrali dovolj podpisov, zdaj pa je vse skupaj pristalo na mizi ustavnega sodišča, ki bo očitno imelo zadnjo besedo, ne glede na to, da gre za človekove pravice. Tovrstne podpise proti netradicionalnim družinam prispevajo odrasli oziroma starši in ne njihovi otroci. Kako pa, menite, to vpliva na razvoj in mentaliteto njihovih otrok? Če denimo odraščajo v homofobnem vzdušju, vaše Mavrične maškarade najbrž ni na njihovih knjižnih policah.Strašljivo se mi zdi, da imajo homofobi v naši družbi še vedno tolikšno moč. Samo upamo lahko, da se je ozaveščenost o človekovih pravicah v zadnjih treh letih toliko okrepila, da ustavno sodišče ne bo dovolilo referenduma. Homofobijo se lahko omeji le zakonsko. Drugače se prenaša iz generacije v generacijo. Mislim, da mnenja staršev zelo vplivajo na to, v kakšne odrasle se bodo razvili njihovi otroci. Slabšalne in skrajno žaljive besede do istospolno usmerjenih, ki jih otroci slišijo doma, nato prenašajo v vrtec, v šolo, na igrišče. In prav zato bi morali v teh institucijah zavestno več delati na ozaveščanju. A to je očitno še dolga pot.
