Takrat sem z odprtimi usti buljil vanj. Pa ne zaradi treskanja z mizo, saj je Pero na tekmah običajno treskal ob tla in metal naokrog vse, kar mu je prišlo pod roke, ampak šokiran ob možnosti, da nas nekdo goljufa samo zato, ker smo Ljubljančani. Ne torej zato, ker smo bili, vsaj nekateri med nami, čefurji s Fužin, ampak zato, ker smo bili iz Ljubljane.
V bistvu nisem vedel, ali bi moral biti užaljen ali počaščen, vsekakor pa se mi je zdela že sama misel, da bi bil lahko razlog za nepošteno sojenje nastrojenost Štajercev do Ljubljane in Ljubljančanov, tako idiotska, da ji nisem mogel čisto verjeti. Še bolj pa se mi je zdelo, da tistemu, ki v meni vidi Ljubljančana, na tem svetu res ni nič jasno.
Ko sem odraščal na Fužinah, se namreč nikoli nisem počutil Ljubljančana. Sprva sem bil seveda še premajhen, da bi se počutil karkoli. Če so me vprašali, od kod sem, sem rekel, da sem s Fužin. Tudi v srednji šoli, ko so bili moji sošolci iz Logatca, Trzina, Mengša, sem bil jaz še vedno s Fužin. Če dobro pomislim, Ljubljančanov na bežigrajski gimnaziji skorajda ni bilo. Bili so Draveljčani, Trnovčani, Šiškarji pa tisti iz Kosez, pa še teh označevalcev nismo pogosto uporabljali. Hašišarji, pozerji, čefurji in skini nam je zadostovalo. In če bi me takrat vprašali, kakšni so Ljubljančani, bi najbrž skomignil z rameni in rekel, da nimam pojma.
Ljudem, ki niso bili iz Ljubljane in bližnje okolice, je bilo najbrž lažje ugotoviti, kdo so in kakšni so Ljubljančani. Najbrž so se nas že kot otroci naučili prepoznavati, videti v nas skupne nečedne lastnosti, nadutost, vzvišenost, razvajenost, oholost ali karkoli so že videli, vse tisto torej, česar mi na sebi nismo znali ali hoteli zaznati. Čutili so, da smo drugačni, in morda smo res bili, a se tega nismo zavedali. Ker smo se ukvarjali predvsem sami s sabo.
V mojem takratnem svetu zato ni bilo ne Štajercev, ne Primorcev, ne Gorenjcev, ne Dolenjcev, saj mi svojega sveta nismo definirali v odnosu do nikogar zunaj Ljubljane. Zunaj Ljubljane za nas ni obstajal. To, da je bil nekdo od nekod tam zunaj, je bil popolnoma neuporaben podatek. Najbrž je bila to res posledica naše ignorance, a nam je bil naš svet povsem dovolj in drugi nas niso zanimali. Ne spomnim se, da bi kdo od mojih prijateljev imel kaj proti Štajercem. Mene pa so doma itak naučili, da so Štajerci fajn, ker so slovenski Bosanci.
Zavedanje, da si za nekoga Ljubljančan in da lahko to ljudem o tebi nekaj pove, je zato na tisti mariborski tekmi prišlo kot razodetje. Bil sem navajen biti čefur in biti s Fužin, biti Neslovenec, prišlek, tisti, ki naj se vrne, od koder je prišel, naučil sem se živeti s tem, kar je prinašala ta oznaka, nisem pa vedel, kako se nositi s tem, da sem Ljubljančan. Žabarstvo je bilo zame misterij. Ker je biti Ljubljančan pomenilo biti privilegiran, jaz pa sem bil s Fužin. Ker je biti Ljubljančan pomenilo biti razvajen, jaz pa sem bil, jebiga, s Fužin. Ker je biti Ljubljančan pomenilo biti snob, jaz pa sem bil čefur. Kako biti hkrati čefur s Fužin in žabar, to je zame bil in tudi ostal misterij.
Spomnim se, kako smo nekoč čakali novo leto v Kranjski Gori in kako sta se zraven naše družbe na trgu postavila fanta, en mali debelušček in en namrgodeni dolgin, in začela izzivati nas, žabarje, češ, ejga, žabarji, kaj bi radi, poberite se. Nihče ju ni v tisti gužvi in galami slišal, razen mene, ki sem jima stal najbliže. Jaz pa sem ju le opazoval in si nisem mogel kaj, da ne bi prepoznal podobnosti s fužinskimi čefurji, ki so težili po Ljubljani, prodajali cegle ali preprosto sikali: »Kaaajee! Kaa gleaš!«
Isti manjvrednostni kompleks, ista frustracija, da je nekdo nekaj več od tebe in ga je zato treba prefukati, mu pokazati, kdo je šefe. Na neki način sem se jaz, žabar, lahko poistovetil z njima. Jaz sem bil njun Slovenec. Onadva ob meni Neslovenca.
Čuden občutek, ki mi je odprl oči. Koliko ljudi se v Sloveniji počuti enako, kot smo se počutili mi, čefurji s Fužin, sem pomislil in enkrat za vselej se mi je v prah razblinilo prepričanje, da v Sloveniji obstaja neka velika večina, ki ji lahko rečemo Slovenci in ki stojijo nasproti nam Neslovencem. Ni večine, ni Slovencev, kakor tudi ni Ljubljančanov. Tako nas le vidijo drugi, mi pa se vsi počutimo kot čefurji, kot Neslovenci ali Neljubljančani. In vsi smo od nekod prišli. Od nekod, kamor se ne moremo vrniti, četudi bi se hoteli.
Zato mi je bilo v nedeljo na neki način žal mariborskih navijačev. Ker v resnici so skandirali Mi, čefurji! Mi, čefurji!, ne da bi se tega sploh zavedali.
