Številne begunke in begunci so iz Slovenije zaradi pogojev, v katere so potisnjeni tu, odšli naprej, v druge države. Večina tistih, ki so v Sloveniji, se ne želi izpostavljati – ne s fotografijo, nekateri niti s tem, da bi govorili javno. Strah jih je. Nekatere, da bi se s kakšno besedo zamerili uradnikom, ki odločajo o njihovi usodi, in bi jim to zmanjšalo možnosti za ureditev statusa ter uresničitev pravic. Drugi se še vedno bojijo moči države, pred katero so pobegnili in za katero verjamejo, da seže prek nacionalnih meja. A vsaka povedana zgodba obogati prostor. Z vsako spregledano, odrinjeno, pa izgubimo; kot družba in posamezniki.Zubair:
Kdo sem? Človek.
Ko sem odšel, sem šel, da bi poiskal ljudi. Še vedno jih iščem. Ljudi, ki bi v meni videli človeško bitje, ki ga prepoznajo tudi v sebi. Bojim se, da nekateri mislijo, da mi, begunci, nismo ljudje. Da smo prišli v to državo, da bi jemali. A kaj naj vzamemo? Tu nimamo ničesar. Potem ko so mi zavrnili podaljšanje enoletnega statusa begunca, je tu zame sedaj, v igri pritožb, pozitivnih razsodb sodišč, a negativnih odločitev upravnih organov, kot bi bil ujet v prostor napetosti, tenzije. Želim si le papirjev, da bom vedel, da si lahko tu oblikujem in zgradim življenje. Ko prideš nekam, začenjaš iz nič, in če nas nočete, naj bo to vsaj jasno od samega začetka. Da bomo takoj vedeli, kaj in kako. Gre za moje življenje, za mojo prihodnost. A za ljudi, ki določajo o naših življenjih, se zdi, kot da je zanje vse skupaj le igra. Igrajo pa se z našim časom.
Ko se znajdeš v vojni, ne moreš načrtovati ničesar. Nič ni v tvojih rokah. In ko sem prišel sem, iz Kabula, sem tu najprej videl varnost, odsotnost neprestane, neposredne nevarnosti. Sedaj vem, da je vojna uničenje, ki ga lahko vidiš. A tu živim pod takšnim pritiskom in v takšni napetosti. Stres, v katerem živijo tudi drugi ... pogosto pomislim, da je tudi to stanje tu vojna. Ni vojna s puškami, je pa vojna s papirji in svinčniki. Tu se življenja uničuje s pisali. Če je varen kraj kraj, kjer so tvoje misli lahko sproščene in kjer ti ni treba biti ves čas v skrbeh, potem tudi tu ni varnosti.
Ko greš v službo, ko si s prijatelji, ko si doma, vseskozi je na tebi ta pritisk, ker ne veš, kaj bo. Bo nekdo poklical in rekel, da me bodo vrgli iz države? Jutri, čez leto dni, čez pet let? Zdi se mi, kot da bi bil začasen človek.
Ko sem odraščal, sem treniral kickboks. Medalje sem prinesel s seboj v Slovenijo in začel trenirati, a ko so mi zavrnili prošnjo za podaljšanje statusa, sem s treningi nehal. Nekega dne morda bi si še vedno želel trenirati mlade, a sedaj delam kot kuhar, pripravljam afganistansko ali, kot jo tu imenujejo, bližnjevzhodno hrano. Na koncu ugotoviš, da ni pomembno, kaj bi rad delal, ampak to, da lahko preživiš, da imaš kaj dati v usta. Rad bi postal dober kuhar. Vedno sem si želel biti član družbe, ki bo nekaj doprinesel, ki bo lahko ljudem nekaj dal, pomagal.
Ko sem odhajal iz Afganistana, je bila moja prva želja najti varnost. Gotovost. In potem uresničiti sanje, ki jih ima vsak: dokončati šole, dobiti službo, si oblikovati družino. A tu imam včasih občutek, da mi ni dovoljeno več niti sanjati. Na negativne odločbe pišejo, da je v Kabulu sedaj varno, da sem polnoleten in lahko tam poskrbim sam zase. Ne vem, o čem govorijo. Ne gledajo televizije? Vojna, samomorilski napadi, ki se vrstijo v Kabulu, ne izbirajo žrtev po starosti – vseeno je, ali si otrok, najstnik ali starec. V Kabulu nimam nikogar več. Od tam sem šel, ker sem upal, da lahko nekje najdem prostor za življenje brez nenehne napetosti, vojne, smrti. Želel sem si varnosti. Zdaj se mi zdi, kot da sem večni potnik, ki ne ve, kje bo končal. Ne vem, ali mi bodo podaljšali status, ne vem, ali bom lahko resnično zaživel tu v Sloveniji. Kako si oblikuješ dom, če ne veš, kaj se ti bo zgodilo čez teden dni, naslednje leto?
Richard: Če človek ne more delati, to ni življenje
Nikoli si nisem mislil, da bom moral zapustiti dom. Živeli smo dobro, a potem so se stvari spremenile. Začelo se je politično preganjanje, bil sem član organizacije, ki se je borila za pravice LGBT-skupnosti. In kar naenkrat je bilo moje življenje na kocki. Časa za razmišljanje ni bilo. Moja družina, prijatelji so še vedno tam in seveda me skrbi... Otroci in žena so se morali, ker so bila njihova življenja v nevarnosti, zaradi preganjanja preseliti v drugo mesto. Zaradi mene. To, da so še vedno tam, v nevarnosti, je težko, boleče. Ko govorimo, me sprašujejo, kje sem, ali bom prišel nazaj, kdaj me bodo videli... Ne znam jim odgovoriti. Ne vem, kaj bo in kako. Ta negotovost je uničujoča. Zato mi je najpomembnejši in prvi cilj poskrbeti, da bi tudi oni našli varnost tu ob meni, v Sloveniji.
Varnost, ki je bila moj prvi cilj in razlog odhoda, sem našel. A me skrbi. V Kongu sem imel kot elektroinženir svoje podjetje za klimatske naprave, predaval sem tudi na univerzi, bili smo finančno preskrbljeni. Tu pa ne vem, kako bom našel službo, ali bom lahko zaslužil za preživetje družine – hodim na tečaj in se učim slovensko, a nimam dela in to me skrbi. Če človek ne more delati, to ni življenje. Rad bi nadaljeval svojo kariero, saj je to tisto, kar najbolj obvladam in za kar sem specializiran. Prepričan pa sem tudi, da bi se ob delu lažje in hitreje naučil jezika. Nočem živeti od socialne pomoči ali podpore – hkrati pa vidim, da je ta tako nizka, da to niti ni mogoče.
Želim prispevati k družbi, plačati svoj delež davkov, doprinesti h gospodarstvu. Rad bi spet poučeval, morda druge migrante, ki nimajo izobrazbe, da bi tudi oni pridobili poklicne spretnosti in bi lahko delali, prispevali. A ne vem, kako. Podoba migrantov, ki je le negativna, da smo le strošek, ni prava. Želel bi, da bi sistem in družba prepoznala v nas znanje in izkušnje, ki jih imamo, energijo in potencial, ki je v vsakem posamezniku. A Evropa tega ne vidi. Sistem kot da ne dovoli izboljšav, za katere ljudje vidijo, da bi bile mogoče in dobre.
Fatma: Sedem let je bila želja le, da bi bili spet skupaj
Poročila sem se, ko sem imela 16 let. Moj mož je delal kot novinar, a so ga ubili ... zaradi vojne, nasilja, ki mu ni konca. Tudi danes še vedno ni varnosti. Ostala sem sama, brez izobrazbe, službe, morala pa sem poskrbeti za otroke. Rekla sem si, da je morda najbolje, da pustim otroke pri mami in poskusim najti službo v tujini, najti kraje, kjer bi bilo življenje lahko boljše. Najprej sem prečkala morje in pristala v Jemnu, a tam je bilo v begunskih taboriščih grozno. Nato sem nadaljevala pot v Savdsko Arabijo, kjer sem ostala nekaj let, delala, pošiljala denar otrokom in mami, a življenje se ni spremenilo. Ne zares. Sploh pa ne za otroke. Ko smo se slišali, so mi govorili: »Mama, tu ni varno, kje si?«
Odločila sem se, da moram naprej. Poskusiti drugje, morda v Evropi, začeti novo življenje. Prečkala sem Sirijo, Turčijo, Grčijo. Potovali smo vedno v skupini, posamezniki, družine, otroci... Težko je bilo. Sedem let po odhodu iz Somalije sem končala tu, v Sloveniji. Otroci so z mamo medtem pobegnili v Kenijo, v begunsko taborišče. Mama je še vedno tam. Pred osmimi meseci mi je uspelo doseči, da so otroci spet z mano. Še vedno se spominjajo in opominjajo med sabo, kako je bilo v begunskem taborišču – kako ni bilo hrane, vode, ni bilo zdravnikov. Bila je le šola, kjer so se učili angleško.
Sedem let, kar jih nisem videla, je bilo groznih, bilo je težko ... Zdaj se med poletjem tu v šoli učijo slovensko, pripravljajo se na novo šolsko leto. Pravijo, da jim je všeč. Da so veseli, ker so z mano. To je bila dolgo časa naša edina želja. Zdaj me sprašujejo, kaj bo z babico, ki je še vedno v Keniji, pogrešajo jo. Sprašujejo tudi, ali so kje še druge somalijske ali kenijske družine z otroki, saj so navade tu drugačne, oni pa so vajeni, da se otroci več igrajo skupaj, na prostem, da se družijo. To pogrešajo. Najstarejša hčerka, ki ima 16 let, pravi, da bi rada postala odvetnica, druga hčerka bi bila rada zdravnica, enega sina zanima ekonomija, drugi ima noge in oči le za nogomet, ostali so še premajhni, da bi imeli jasne želje, kaj želijo, ko odrastejo. Meni je težko, ker ne uspem dobiti službe. Iskala sem, spraševala, a nisem našla ničesar. Življenje je tako … hecno.
Sultan: Biti moraš pogumen. In verjeti v dobro.
Moraš imeti željo, cilj, ne sme ti biti vseeno. Ne smeš izgubiti volje, se prepustiti žalosti, kajti potem ne moreš narediti nič z življenjem. Imam srečo. Delam v službi, kjer mi je dobro, dobro se razumem s svojim šefom, s sodelavci. Tam delam že skoraj tri leta in zjutraj, ko grem v službo, grem z veseljem. Rad bi nadaljeval s šolanjem, se uradno izučil za kuharja, rad pa bi se izšolal tudi za avtomehanika...
Od doma sem odšel pred približno sedmimi leti. Vas, od koder sem doma, je na meji med Afganistanom in Pakistanom, naokoli so hribi, jezero, veliko je dreves, vrtov, ljudje se ukvarjajo s kmetovanjem. Hrana nikoli ni bila problem, ljudje so se znali preživljati, a vojna je prinesla nevarnost, smrt. Če ne bi postalo tako zelo nevarno, ne bi nikoli zapustil staršev... A ko sem šel, mi je mama rekla, da noče videti, da ji ubijejo sina... In ko greš, ne veš, kako nevarno bo na poti, kako je, če si brez papirjev, ko vidiš, da lahko umreš tudi v evropskih državah... Težko je, a nimaš kaj, življenje ti ponudi nove poti, druge rešitve.
Stvari, ki so ti pomembne, ki jih ceniš, pa ostanejo iste. Nekaj, kar so me starši naučili za vselej, s tem, kdo so, je poštenje. Hkrati je v meni optimizem, rad sem vesel. Spoštujem sebe in spoštujem druge. Ko sem prišel sem, sem dobil uradne odločbe, ki so bile negativne, zavrnilne. A imel sem dober občutek. Verjel sem, da se bodo stvari obrnile prav. Da bo vse dobro in bom dobil pozitivno odločbo. Zares sem si želel, da bi lahko ostal tu, in na koncu so se stvari razpletle prav. Izkoristil sem čas, že drugi, tretji dan, ko sem prišel v Slovenijo, sem vzel zvezek in svinčnik ter se vključil v tečaj slovenščine. Čez nekaj mesecev sem začel govoriti slovensko. S polno napakami. A sem se učil. Tudi zdaj mi še vedno manjka besed, učim se tudi angleško, septembra bom nadaljeval s šolanjem ob službi.
Vesel sem, da mi je tu uspelo dokončati osnovno šolo, da sem si našel delo, nabiral izkušnje, sedaj dobil zaposlitev. Pomembno mi je, da lahko skrbim sam zase, želim si, da ne bi bil odvisen od nobenih pomoči. In da bom lahko nekega dne tudi sam pomagal drugim, saj so mnogi prostovoljci in dobri ljudje, učitelji in učiteljice tu v Sloveniji v teh letih pomagali meni. Vem pa, da težave, ki jih sam poznam, niso težave, ki bi jih poznali in imeli le begunci.
Yousef, Rami, Tsnim, Rihab, Mohamad (od leve proti desni): Moja želja je poskrbeti za dobro prihodnost mojih otrok
V Slovenijo sem prišel pred skoraj enajstimi leti kot prvi arabski kuhar. Najprej sem delal v Ljubljani, nato v Kamniku. V Siriji je bilo tedaj vse v redu, veliko ljudi, ki sem jih tu spoznal, je odhajalo v Sirijo na dopust in vračali so se navdušeni. Zadnjih pet let je drugače. Ne moremo več hoditi na obiske. Ko se je Rihab z otroki vrnila v Damask, da bi šel starejši sin, Mohamad, v šolo, so se kmalu začela bombardiranja. Bomba je padla na hišo moje mame, kjer so živeli, in uničila sobo v zgornjem nadstropju. Vedel sem, da se morajo čim prej vrniti. Imeli smo srečo. Otroci so imeli še nekaj časa nočne more in še vedno se včasih ustrašijo grmenja, a smo srečni, da lahko tu živimo v miru, varni. Radi smo tu v Kamniku, všeč nam je. Ko imaš službo, delo, se ni težko vključiti v družbo. Rihab je zadovoljna, z ljudmi se dobro razume, pravi, da smo si tu ustvarili dobro življenje, tu so se nama rodili otroci in zato moramo tu vztrajati, tudi če kdaj vmes ni dovolj dela, denarja, bo sreča, pravi, spet prišla. Dve želji sem imel, ko sem prišel – ustvariti si družino, imeti otroke in zaslužiti dovolj za dobro življenje. Prva želja se mi je uresničila, na drugi delam ves čas. Želim ustvariti in zagotoviti dobro življenje ter prihodnost za moje otroke. A je težko. Pripravljam arabsko hrano, vsi, Rihab in otroci, mi pomagajo, pripravljal sem hrano za velika praznovanja in najlepše je, ko vidim prazne krožnike. Ljudem je všeč, kar pripravim. Tu in v Italiji sem tudi vodil tečaje arabske kuhinje, razmišljam, da bi napisal kuharsko knjigo arabskih jedi...
Ko gledam begunce, ki bežijo, vem, da jim je neprimerno težje. Plačati morajo po več tisoč evrov, nekateri na poti umrejo... Ko je prijatelj poskušal priti sem po uradni poti, da bi skupaj ustanovili podjetje, so mi rekli, da to ni mogoče, da lahko pride le kot prosilec za azil. Bratranec je pred dvema tednoma prebegnil v Nemčijo. Spraševal me je, ali naj pride v Slovenijo, a sem mu rekel, da mu bo verjetno bolje v Nemčiji. Tam je sistem podpor radodarnejši, več je možnosti za zaposlitev. Begunci to vedo.
Za pomoč pri pripravi članka in vzpostavljanju stikov z begunci in begunkami se zahvaljujemo Lenki Vojnovič, Živi Gabaj in Aidi Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Katji Đogić, Katarini Kromar iz društva Odnos, Nataši Posel iz Amnesty International Slovenije ter Dragani Trivundža Tomanić.