A je ta vtis vsaj močno pretiran. Res je bilo na nekaterih veleposlaništvih v preteklih šestih letih odkritih kar nekaj kršitev – od zlorab službenih kartic do precejšnjih nedovoljenih prekoračitev sredstev za najem rezidence in za reprezentanco, pa nepravilnosti pri izdajanju vizumov. Vendar si je hujše kršitve privoščilo nekaj veleposlanikov, katerih sporna ravnanja so bila v javnosti večinoma že razkrita in so bili vsaj v določeni meri že sankcionirani. Vse ostale nepravilnosti skupaj naj, po zagotovilih predstavnikov MZZ, ne bi presegale pet tisoč evrov.

Še zlasti skrb zbujajoče je, da je k ustvarjanju vtisa o nepoštenosti celotne diplomatske mreže bistveno prispeval predsednik države. Če je Borut Pahor ocenil, da je zaradi ugotovitev nadzora na diplomatskih predstavništvih kateri od kandidatov za veleposlanike izgubil njegovo zaupanje, bi pričakovali, da bo zadržal njegovo imenovanje ali ga morda celo zavrnil – nenazadnje tudi njegovi predhodniki kakšnega predloga za vodenje diplomatskega predstavništva niso podpisali oziroma so ga »pozabili« v predalu. Aktualni predsednik pa se je odločil, da zadrži imenovanje kar vseh novih veleposlanic in veleposlanikov. In to na prav nič diplomatsko diskreten način, saj je o svoji odločitvi nemudoma obvestil javnost. S takšnim ravnanjem pa vrgel senco dvoma o poštenem delovanju na vseh devet diplomatov, ki še čakajo na njegov podpis, in še okrepil nezaupanje v slovensko diplomatsko službo.

Ob tem ne gre pozabiti, da tuji diplomati dogajanje pri nas budno spremljajo in obveščajo svoje vlade, vsak sum – četudi se kasneje izkaže za neutemeljenega – pa lahko oteži prihodnje veleposlanikovo delo. Zaupanje predstavnikov držav gostiteljic v slovenske diplomate pa bo zaradi načrtovanega odločnega utemeljevanja Slovenije, kako nujno je dokončanje arbitražnega postopka, še toliko bolj pomembno.

Za odločitev predsednika države, da zadrži imenovanje novih veleposlanikov, je v diplomatskih in političnih krogih mogoče slišati različne razlage. Nekateri izpostavljajo Pahorjevo željo, da bi vlada s seznama umaknila prav določeno ime – kandidata za veleposlanika v Zagrebu Aleksandra Geržino. Drugi v njej prepoznajo nezaupnico zunanjemu ministru Karlu Erjavcu. Vsekakor pa se ni mogoče znebiti niti vtisa, da gre za še eno iz množice populističnih potez predsednika države oziroma da je ta ocenil, da bo ob naraščajočem valu nezadovoljstva s slovensko diplomacijo z zadržanjem imenovanja veleposlanikov požel odobravanje slovenske javnosti. Pahorjev predsedniški mandat se je namreč že prevesil v drugo polovico in do prihodnjih volitev ga ločita le še dobri dve leti.

S tokratno odločitvijo Pahor slovenske diplomacije ni prvič postavil v neprijetno luč. Še kot predsednik vlade je na primer izjavil, da bi bilo treba kar tretjino slovenskih veleposlaništev zapreti. To pa pospremil celo z besedami, da mu gre zaradi visokih stroškov slovenske diplomacije »na bruhanje«. Kasneje je naša država nekaj veleposlaništev v tujini res zaprla, kar nekateri strokovnjaki danes ocenjujejo kot eno njenih največjih napak. In so prepričani, da bi bilo treba določena diplomatska predstavništva ponovno odpreti.

Bilo je še nekaj ocen predsednika države na temo slovenske zunanje politike, ki so sprožile zgražanja ne le v domačih, temveč tudi v tujih diplomatskih krogih. Kot na primer njegove izjave v intervjuju za rusko RT o tem, da se bo Slovenija vojaško branila pred Rusijo. Ali pa Pahorjevo predavanje, ki ga je organiziral klub nekdanjih slovenskih veleposlanikov in na katerem je bilo navzočih več slovenskih diplomatov in tujih veleposlanikov. Na njem namreč predsednik države med strateškimi partnerji Slovenije ni navedel Kitajske. Ko so ga začudeni diplomati vprašali, zakaj ne, pa je dejal, da to sicer ni uradno stališče države, osebno pa meni, da Kitajska mednje ne sodi. S tem pa vidno vznemiril na predavanju prisotnega kitajskega veleposlanika, ki se sprejema po Pahorjevem predavanju ni udeležil. Kasneje se je predsednik republike nad svojim osebnim stališčem očitno zamislil in ga v posebej izdani brošuri popravil.

Na srečo pa politolog smeri mednarodne dejavnosti Borut Pahor prav pogosto svojih pogledov na slovensko zunanjo politiko in diplomacijo javno ne predstavlja. Tako se je tudi v tem tednu predsednik države večinoma ukvarjal z bolj sproščenimi domačimi temami: v spremstvu kraljice terana in pršuta se je vozil z lipiško kočijo, ponovno odprl vrata za obiskovalce, ki so si želeli ogledati predsedniško palačo, in se v okviru projekta »SKUPAJ – Spodbujajmo drug drugega« v Kopitarni Sevnica pridružil zaposlenim pri izdelavi kopit, napenjačev in lesenih podplatov.