Zato je šel, kakor hitro je postalo očitno, da klanja ne bo kmalu konec, in dokler je bilo oditi še razmeroma preprosto. Če je oditi s tistim, kar imaš na sebi, nekaj sto (takratnimi) nemškimi markami in potovalno torbo, če je odločiti se, da boš begunec, sploh lahko kadar koli in kakor koli preprosto.
Kdor ga pogleda danes, lahko v njem vidi »proizvod« švedske priseljenske politike: človeka, ki govori švedsko, ker je obiskoval plačan jezikovni tečaj, ki že več kot dve desetletji dela v istem podjetju, ker se je lahko izobrazil glede na potrebe na trgu dela, in ki mu je država pod posebej ugodnimi pogoji že dolgo tega omogočila rešiti tudi stanovanjski problem. Njemu in njegovi ženi, ki je zdravnica.
Na drugi strani dolgega mostu je država z drugačno priseljensko politiko. A ker je tam opravila magisterij, so jo vsaj sprejeli in tudi službo je kot patologinja dobila. Glede vsega drugega se je morala znajti sama. Ni bilo lahko in tudi zato je šla še dlje na sever, kjer je njen mož, novinar, kot politični prebežnik najprej dobil zatočišče in pozneje še državljanstvo. Ona je tam še danes, malo pred upokojitvijo, prav tako njena hčerka, ki je končala norveško srednjo šolo in pravno fakulteto ter se poročila z domačinom.
Na Dunaju so bili kakšni dve leti. Ona živilska tehnologinja, on (v socializmu izobražen) pravnik, ki se je družini priključil pozneje, in sinova ter njuna stara mama. V predvojni BiH višji srednji sloj, tam bolj ali manj brez vsega; razen upanja in neverjetno iznajdljive tete oziroma sestre, že prej – najprej v Beogradu in nato v Avstriji – zaposlene pri evropski podružnici ameriške nadnacionalke. Danes so vsi ameriški državljani in čeprav noben od nekdanjih navihančkov ne bo mogel postati ameriški predsednik, lahko s svojo elitno izobrazbo in veseljem do življenja postaneta še vse drugo.
Zgodbe so različne, morda s »srečnim koncem« netipske tudi za tisti čas in razmere ter gotovo ne povsem primerljive z današnjimi. Toda vsekakor je šlo takrat in gre danes za zgodbe ljudi, ki so pred vojno, ki ni bila njihova, ali preganjanjem, ker so mislili s svojo glavo, hoteli, morali na varno. Vse drugo, vključno z imetjem, ki so ga zato pustili za seboj, je bilo nepomembno. In kdor beži iz takšne stiske, da je vse, kar ima s seboj, kvečjemu nekaj spominov na fotografijah, tega ne počne niti preračunljivo niti lahkomiselno.
Zgodovina človeštva je sosledje vojn in posledičnih množičnih selitev, zgodovina izmenjujočih se blaginje in hegemonije ter revščine in podreditve določenih ozemelj in tamkajšnjega prebivalstva. In kajpak zgodovina trgovine ter mešanja jezikov, verstev in kultur, velikokrat nasilnega, včasih pa tudi prosvetljenega in spoštljivega. Sredozemlje, od Sirije do Gibraltarja in od Senja do Kaira ter še malo čez na vseh koncih, je polno takšne zgodovine, David Abulafia, angleški zgodovinar, profesor sredozemske zgodovine na univerzi Cambridge, potomec starodavne družine sefardskih Židov, ki so se iz Španije v Kolumbovih časih preselili v Palestino in nato po številnih generacijah »zašli« na Otok, pa njeno poosebljenje.
Veliko morje (Great Sea, s podnaslovom Človeška zgodovina Sredozemlja), pred štirimi leti objavljena Abulafijeva obsežna ter v strokovni javnosti in pri bralcih s priznanji in dobro prodajo sprejeta knjiga, v središče postavlja »mediteranskega človeka« v njegovih po času, družbenem statusu, verski pripadnosti in podobnem brezštevilnih inkarnacijah; človeka, ki se ni mogel, razen v obdobju približno 200-letne prevlade Rima na vseh sredozemskih obalah, nadejati trajnega miru, ki ga nobeno obzidje ni moglo obvarovati pred vdorom »tujega« – bodisi nasilnih zavojevalcev bodisi gospodarsko ali religiozno prodornejše kulture. Na drugi strani je bilo obdobje Pax Romana, ko je bilo Sredozemsko morje »politična enota pod Rimom, gospodarska enota, ki je trgovcem omogočala križarjenje brez motenj, kulturna enota, v kateri je prevladovala helenistična kultura v grščini ali latinščini, ter v marsičem tudi religiozna enota«, torej izjemno tudi po tem, da je imelo najmanj »multikulturnih žepov«, kakršna so bila skozi večji del sredozemske zgodovine nekatera pristaniška in trgovska središča.
Nekaterih med temi mesti že dolgo ni več, druga so postala nepomembna, vendar ni mogoče reči, da je za njihov propad ali obrobnost »kriva« njihova multikulturnost. Prej nasprotno: ko so iz tega ali onega razloga postala tako ali drugače »homogena«, je bilo njihovega razcveta konec. Kdor dandanašnji postavlja zidove, se drugače otepa »tujega« ali celo poziva k pogromu nad njim, bi se iz Abulafijeve zgodovine Sredozemlja lahko naučil, da je to zlovešč simptom šibkosti lastne »civilizacije«.
