Slovenija je pred dvema letoma zaprla veleposlaništvo v Iranu, zdaj pa razmišlja o njegovem vnovičnem odprtju. Kaj vam ta zgodba pove o predstavljanju Slovenije na bolj oddaljenih trgih, ki so označeni za perspektivne?

Ko so nameravali zapreti veleposlaništvo v Iranu, smo na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer sem bil takrat zaposlen, organizirali kar nekaj aktivnosti, da se to ne bi zgodilo. Še danes trdim, da zaprtje ni imelo dosti zveze z varčevanjem. Prej je šlo za politično odločitev v duhu takratnih razmer. Dokončno so se namreč zaostrile sankcije proti Iranu, konec julija 2012 je še denimo zadnja zahodna (italijanska) banka zaprla poslovalnico v Iranu. Te znake je naša politika vzela preresno. Ne bom trdil, da smo sledili kakšnemu diktatu, ker tega preprosto ne vem. V Iranu se sicer še danes spominjajo slovenskega gospodarstva iz časov Jugoslavije. Prepoznavajo nas kot zaupanja vredne partnerje. Ker se nam to po svetu ne dogaja ravno pogosto, je toliko huje, da teh priložnosti ne znamo izkoriščati. Sklenitev dogovora o iranskem jedrskem vprašanju za slovensko gospodarstvo za zdaj še ne pomeni nič posebnega. Po optimističnih scenarijih naj bi se odprava sankcij začela premikati v naslednjih šestih mesecih. Prav je, da v tem času premislimo, kako se bo Slovenija odzvala, a se ne smemo zaletavati. Obljube o odprtju veleposlaništva so bile sicer izrečene v duhu zadnjih sprememb, bojim pa se, da nekoliko prehitro. Pri odpiranju veleposlaništev moramo imeti jasno strategijo. Slovenija namreč že kar nekaj let govori tudi o odprtju veleposlaništva v Zalivu. Teh zadev preprosto ne moremo kar preskakovati, se pa strinjam, da se je treba hitreje odzivati na spremembe in potrebe gospodarstva.

Kakšne interese ima slovensko gospodarstvo v Iranu?

Podjetja imajo velik interes, čeprav je naša blagovna menjava v zadnjih letih nenehno padala. Manjše sodelovanje verjetno ni zgolj neposredni učinek sankcij, razlog je tudi v slabih gospodarskih razmerah v Iranu, manjši sta bili investicijsko povpraševanje in kupna moč. Kljub temu podjetja še naprej gojijo stike na področju energetike, inženiringa in turizma. Ne bi kar zapadel v cunami optimizma, kaj vse se bo z Iranom zgodilo, ker se čez noč ne bo. Podjetja morajo postopoma vzpostaviti nove odnose, če nekaj časa niso bila prisotna na tem trgu, hkrati pa mora gospodarska diplomacija slediti naravnemu strateškemu pristopu.

Kakšno težo ima pri odločitvah za odpiranje veleposlaništev ministrstvo za gospodarstvo glede na interese slovenskih podjetij za te nove trge?

Imamo precej informacij, na katere nove trge si slovenska podjetja želijo. Zaliv je ena takšnih regij. Z zunanjim ministrstvom se redno usklajujemo o aktivnostih internacionalizacije slovenskega gospodarstva. Obveščamo se, kje si podjetja želijo več prisotnosti, stikov in pomoči. Po nekaj letih mirovanja se bo septembra spet sestal svet za internacionalizacijo, v katerem delujeta zunanji in gospodarski minister. Seznanila se bosta z informacijami, ki prihajajo od podjetij, veleposlanikov, ekonomskih svetovalcev, gospodarskega ministrstva in vseh institucij, ki so povezane z internacionalizacijo. Pričakujem, da bo beseda tekla tudi o morebitnem odpiranju veleposlaništev po svetu.

V zadnjih letih so se slovenskega veleposlaništva zapirala zgolj po Evropi. Je Evropa toliko blizu Sloveniji, da lahko podjetja sama poskrbijo za svoje posle in ne potrebujejo pomoči diplomacije?

To lahko postane dvorezen meč, če zgolj zapiramo veleposlaništva, novih pa ne odpiramo. V zadnjem času se nam dogaja prav to. Zaradi varčevanja si ne bi smeli privoščiti zmanjševanja sredstev za promocijo Slovenije v tujini. Podjetja si znotraj EU resda lažje utirajo pot do kupcev kot na drugih trgih, kjer je prisotnost gospodarske diplomacije skorajda nujna. Na tleh nekdanje Sovjetske zveze, denimo v Kazahstanu ali Azerbajdžanu, si težko predstavljam, da je možno dobiti večje posle brez močnega diplomatskega predstavništva. V Evropi je dobro ohraniti veleposlaništva na tistih trgih, kjer bi znali dobiti kakšne večje posle prek javnih naročil pri infrastrukturnih projektih. Odsotnost veleposlaništva na Finskem se denimo ne pozna kaj dosti, ker dobro delo s pokrivanjem iz Köbenhavna opravlja veleposlanik na Danskem. Tukaj pa se znajdemo pri vprašanju učinkovitosti diplomacije. Ali so torej pravi ljudje na pravih mestih? Dober veleposlanik Slovenije v Evropi lahko pokrije več trgov hkrati, še posebno, če jih pozna in je poznavalec slovenskih podjetij.

Če že moramo preoblikovati slovensko diplomatsko mrežo, potem zaprimo še kakšno veleposlaništvo v EU. Hkrati okrepimo naše predstavništvo v Bruslju, kjer se tudi sprejemajo pomembne odločitve, zagotovimo dobro usposobljenost veleposlanikov in odprimo nova veleposlaništva drugje. Ob Bližnjem vzhodu in Iranu se pojavljajo še ideje za odprtje veleposlaništva na tleh bivše Sovjetske zveze. Tudi v osrednji Afriki bi morali imeti še kakšnega, saj imamo zdaj za vso celino zgolj eno veleposlaništvo v Kairu. Določeni predeli Afrike se hitro razvijajo. Priložnost na teh trgih zaznavajo tudi slovenska podjetja in že odpirajo svoja predstavništva. Pri tamkajšnjih kandidaturah na različnih javnih razpisih pa bi zelo potrebovala podporo diplomacije.

Želje so velike, proračun zunanjega ministrstva pa zelo omejen. MZZ je eden najmanjših proračunskih porabnikov. Bi se morala država končno zavedati, kakšne priložnosti ponujajo veleposlaništva gospodarstvu za prodor na nove trge? Vsaj do zdaj se je zdelo, da to zavedanje ni bilo ravno močno.

Strinjam se. Morda se niti ne zavedamo, od kod prihaja gospodarska rast Slovenije v tem času. Vsi govorimo o izvozu in izvoznikih kot motorju rasti gospodarstva, a menim, da zanje še premalo naredimo. V Sloveniji imamo kar nekaj podjetij, ki so sposobna globalno tekmovati in so življenjskega pomena za državo. Vlada se zaveda, da moramo podjetjem pomagati graditi globalne mreže in jim olajšati vstope na tuje trge. Zato upam, da ne bo ostalo zgolj pri besedah o odprtju novih veleposlaništev, temveč da se bodo zanje tudi resnično našla sredstva. V času konsolidacije javnih financ je sicer težko doreči, od kod vzeti in kam preusmeriti denar. Toda soglasje o pomembnosti veleposlaništev obstaja. Sama podjetja so sicer pripravljena na sofinanciranje predstavništev države po svetu, recimo v obliki nekakšnih javno-zasebnih partnerstev. Zavedajo se namreč, da jim ta koristijo pri njihovih načrtih osvajanja trgov. V Iranu denimo štiri podjetja odpirajo svoje predstavništvo. Z državo so pripravljeni sodelovati, da bi poleg tega predstavništva v Teheranu delovala še neka diplomatska točka, dokler se ne zagotovijo sredstva za odprtje veleposlaništva.

V zadnjih letih gospodarske krize se je zdelo, da Slovenija priložnost vidi na različnih trgih, od Bližnjega vzhoda, osrednje Azije, Rusije, Afrike, Južne Amerike do daljne Azije. Temu se je pridružila še strategija internacionalizacije, ki kot nove prioritetne trge določa ZDA, Turčijo in Japonsko. Je napačen vtis, da se gospodarstvu samo v teh letih ni uspelo odločiti, kaj je prioritetni trg s priložnostmi za uspeh?

Vtis je kar pravilen. Slovensko gospodarstvo je ob vsej svoji majhnosti zelo diverzificirano. Imamo zelo širok spekter dobrih igralcev v farmacevtski, avtomobilski, kovinskopredelovalni, živilski, kemijski in inženirski industriji. Svoje priložnosti imajo na različnih delih sveta, zato za slovensko gospodarstvo ne mora biti zanimiva zgolj neka regija. Ker je država nekaj časa sledila bolj eni panogi, je posledično prihajalo tudi do skakanja med različnimi trgi: v enem trenutku je vladal posebno močan interes za Balkan, Kitajsko in Indijo, nato za trge nekdanje Sovjetske zveze in Zaliv. Sledilo se je torej interesom posameznih branž. S strategijo internacionalizacije smo poskušali najti čim večji skupni imenovalec slovenskega gospodarstva in podjetja načrtno usmerjati na trge, na katerih bi jih kar največ imelo priložnosti.

Lahko gospodarske delegacije, državniški obiski in častni konzuli nadomestijo delo gospodarskih svetnikov na veleposlaništvih?

To je povsem odvisno od svetnikov. Če so ti dobro usposobljeni, dobro poznajo slovensko gospodarstvo, potem se njihovega dela ne da nadomestiti v celoti. Nekateri gospodarski svetniki so zelo dobri, nekaj pa je tudi takih, ki si tega mesta najbrž ne zaslužijo. So pa načeloma to zelo pomembni ljudje. Še več je treba narediti glede njihove usposobljenosti, saj jim morda manjka menedžerskih veščin in poznavanja slovenskega gospodarstva. Ne smemo pozabiti, da so to v prvi vrsti še vedno diplomati. Tudi med veleposlaniki bi si želel videti kakšnega več iz gospodarstva, ne zgolj veleposlanice v Berlinu. Če je ena od prioritet diplomacije gospodarska diplomacija, potem moramo v diplomacijo pritegniti kakšnega gospodarstvenika ali veleposlanike, ki so resnično podaljšana roka slovenskega gospodarstva v tujini, opremiti s potrebnimi veščinami. V vsakem primeru pa menim, da je gospodarska diplomacija v zadnjih letih naredila pomembne kakovostne korake v pravi smeri.