Do cerkvice, ki se na hribu dviguje nad razpršeno vasjo Žlebe pri Medvodah, vodi le zavita poljska pot. Tik pred njo stojita dve stari, pretežno iz lesa zbiti hišici; večja od njiju je bila nekoč mežnarija. In v njej je prva leta otroštva preživela vizualna umetnica in performerka Zvonka T. Simčič, ki poskuša to zdaj že dolgo nenaseljeno stavbo ob dobrodošli podpori lokalnih oblasti in tamkajšnjega župnika postopoma oživiti tudi kot kulturno prizorišče. V sredo so tam odprli skupinsko razstavo Hiša na hribu, za katero je raznovrstna dela pripravilo kar ducat umetnikov iz Slovenije, Hrvaške in Italije, pri njenem snovanju pa sta Simčičevi pomagala še režiser in intermedijski umetnik Franc Cegnar ter kuratorka Petja Grafenauer.
Okolje kot ustvarjalni navdih
»Hiša se mi zdi za umetnostno ustvarjanje skoraj idealna, saj je nekoliko odmaknjena, sredi narave in miru,« razmišlja Simčičeva. »Prvo razstavo sem tu pripravila že leta 2006 in od takrat v sodelovanju s tukajšnjim turističnim društvom skoraj vsako leto izpeljemo kak dogodek. Toda ta razstava je v tem pogledu precejšen preskok.« Povod za Hišo na hribu je bil sicer razpis za odprte ateljeje ministrstva za kulturo, ki je bil med drugim namenjen prav projektom v krajih in na prizoriščih, kjer sodobne umetniške prakse niso prisotne. »S Francem si že dlje časa želiva, da bi bila tu nekoč umetniška rezidenca, in razpis je bil priložnost, da se vsaj za krajši čas vzpostavi nekaj podobnega; večina sodelujočih je v hiši preživela po nekaj dni ter medtem ustvarjala.«
Kot pojasnjuje Petja Grafenauer, povabljeni umetniki niso imeli vnaprej predpisane teme ali umetniške forme. »Razstava je nastajala zelo organsko, dela so se oblikovala sproti, na podlagi medsebojne komunikacije, same lokacije, a tudi raznih intimnih vsebin, ki so privrele na dan na tem kraju, kjer se človek počuti kar nekako daleč od ponorelega sveta.« Kot dodaja Cegnar, so vendarle imeli dve osnovni izhodišči – da naj se dela tako ali drugače navezujejo na samo okolje oziroma zgodovino hiše in naj tako ali drugače vključujejo (avto)biografske vsebine. Umetniki so se odzvali različno. »Nekatere je navdihnilo tukajšnje rastlinje, druge hiša kot taka ali pa Zvonkina življenjska zgodba,« ugotavlja Grafenauerjeva.
Polž v videu, rastlina na žigu
Nabor nastalih del je sila zanimiv. Hrvaški ustvarjalec Vlatko Vincek se je na primer navezal na značilne okoliške rastline in sestavil svojevrsten herbarij, pripravil je tudi instalacijo Zakaj ješ hišo, prijatelj?, 28-minutni video s polžem, ki se premika po spirali, narisani z medom. Njegov rojak Marijan Molnar je pred vhodom v cerkev posnel krajši performans Tricolor, hrvaška umetnica Kata Mijatović, ki na svojem portalu zbira sanje z vsega sveta, pa je oblikovala instalacijo Arhiv sanj, sestavljeno iz majhnih hišic, ki predstavljajo sanje različnih ljudi.
Videastka Valerija Wolf Gang je ustvarila dvokanalno videoinstalacijo z naslovom (Anti)stres. »Med bivanjem v hiši na hribu sem se zelo sprostila in ugotovila, da sem bila prej pod hudim stresom. Tako sem naredila dva videa, dolga tri minute. V enega sem vključila prizore iz tukajšnje narave, v drugem pa uporabila arhivske posnetke iz urbanega okolja – gre torej za kontrast med okoljem, ki me sprošča, in vsem tistim, kar me dela napeto in živčno.« V delo je vključila tudi poezijo, ki jo je napisala med gledanjem v dolino, videoposnetki pa so podprti z glasbeno podlago, ki jo je naredila na orglah v cerkvi. Marija Mojca Pungerčar je prispevala duhovito delo Zvončica svete Marjete, imenovano po cvetlici, ki jo je, kot pravi, »posebej za to priložnost odkrila, jo narisala, popisala ter odtisnila na štampiljko«. Gre za izmišljeno endemitno rastlino, iz katere stebla rasteta dva popolnoma različna cvetova; prvi je podoben marjetici (cerkev je posvečena sveti Marjeti), drugi pa zvončici (s čimer se navezuje na ime pobudnice projekta). Žig s podobo te novoklasificirane cvetlice si lahko obiskovalci tudi odtisnejo – denimo v svojo planinsko knjižico.
Povezava umetnosti in življenja
Drug rahlo podoben eksponat je Flaška Simčičeve, Cegnarja in Irene Petrič – gre za prisrčnico, napolnjeno z vodo ali žganjem, ki se veže na otroške spomine Simčičeve. »V času, ko smo živeli v tej hiši, je oče izletnikom, ki so hodili mimo, pogosto ponudil vodo ali domače žganje. Gre za nekakšen utrinek s sprehoda v preteklost.« Voda pa ima v tej zgodbi še drugo vlogo: »Takrat v naši hiši ni bilo vodovoda, zato smo morali po vodo hoditi k bližnjemu izviru, kar je za današnji čas najbrž povsem nepojmljivo.«
Po tri dela so tudi v zvoniku – kompozicija ČazvenBraneta Zormana, ki vključuje tudi posnetke tamkajšnjih zvonov in zvokov okolja, postopno nastajajoča risba Irene Pivka, nekakšna časovnica celotnega procesa projekta, ter video Simčičeve Popkovina spomina – in pa v cerkvi, kjer je med drugim mogoče slišati izbrane posnetke Silvane Paletti, pesnice in pevke iz Rezije; ti so pred časom nastali prav v tej cerkvi. Tam je na ogled tudi video Razstavljen za celoto, ki ga je Zvonka T. Simčič posnela v bližini in v katerem – tako kot na neki način to počne celotna razstava – briše meje med življenjem in umetnostjo. »Glavni izziv, ki ga čutim, je, kako običajnim ljudem iz teh krajev posredovati tematike in prakse sodobne umetnosti, da bi jih razumeli in začutili kot svoje. Okolju, iz katerega izhajam, bi rada nekaj vrnila – tudi s pomočjo vsebin, ki so me oblikovale kot osebo in sem jih transformirala v umetnost,« sklene Simčičeva. Razstavo si je mogoče ogledati do konca meseca.
