Zdaj ko se počitnice približujejo koncu, lahko to vprašanje postavimo na nekoliko ustvarjalnejši način. Vzdušje v narodni zavesti je navdušujoče. Po zaspanosti v duhamornih dilemah Evropa gor, Evropa dol smo spet pri temeljnih vprašanjih dokončanja tisočletnega sna, ekskluzivne ljubezni do naroda in zdravega sovraštva do tujcev. Skoraj se zdi, da se je vrnilo leto 1848 in ponovno doživljamo pomlad narodov. Trenutka ne gre zapraviti in sanjati v okvirih ozko zastavljenih administrativnih meja.
Čigavo je torej to morje? Dober začetek za razmislek je Budicinova ulica v Pulju, od koder so dve stoletji izhajale preokupacije o tem, kje tečejo meje. Zastavljena je kot manjši muzej Evropske unije, kot jo razumemo danes. Druga za drugo si sledijo vila Geyer, Skrazinova palača, Pro Concordia, vila Noelting, vila Rizzi, vila Herdliczke, Mendelin, vila Henriquez, vila Nora, hiša Petinelli, hiša Malusá, Wolffova in Wassermanova hiša. Palača nadvojvode Karla Stjepana je bila med drugo svetovno vojno porušena. Imena zvenijo domače, tudi gradbeni slogi so znani. V pravi svetlobi bi v njej lahko videli Prešernovo ulico v Ljubljani, Ulico generala Scodnika v Gorici, Pantovčak v Zagrebu ali Trgovsko ulico v Trstu. Scodnikova ulica je še posebno zabavna. General Scodnik je bil v resnici stotnik avstro-ogrske kopenske vojske Franc Ignacij Škodnik, ki je leta 1848 dezertiral k Italijanom in postal general vojske Kraljevine Italije.
V nizu prelepih cesarskih vil s konca devetnajstega stoletja v Pulju izstopa dvorec, ki mu je nemogoče določiti zgodovinski slog. Vila Hórthy. Nekateri deli so zastavljeni kot nemška gotska trdnjava, drugi kot francoski baročni dvorec, okna so vzeli iz renesanse, stopnišče iz italijanske vile. Streha je skoraj alpska, pritličje bi lahko bilo v Španiji ali Toskani. Že od daleč je videti naše.
Zgradil jo je madžarski kontraadmiral Miklos Hórthy, ki je bil najmlajši kontraadmiral avstro-ogrske mornarice. Ampak saj Madžarska nima morja, ne? Ja, ampak ga je imela. In to prav tistega, ki je bilo včasih naše. Hórthy, ki je med prvo svetovno vojno postal poveljnik avstro-ogske mornarice, je plul na križarki Viribus Unitis. Ob levem boku je imel njeno sestrsko križarko Szent István, ob desnem pa podmornico UB 14, ki je plula pod madžarsko zastavo. Jadran je bil tudi madžarsko morje, Reka madžarsko pristanišče, v Pulju so pristajale madžarske bojne ladje.
To zgodbo znam skoraj na pamet, ker sem preživel leto dni v Pulju kot mornar signalist, radiotelegrafist in radarist jugoslovanske vojne mornarice. Junaško sem varoval naše morje. Pulj je bil naše vojaško pristanišče, Savudrija pa opazovalnica, s katere smo proti Italijanom nadzorovali Piranski zaliv. Vendar smo bili zadnji v vrsti. Meja je bila problem veliko prej, preden smo se mi odcepili od Hrvaške.
Ko je Madžarska skupaj z Avstrijo izgubila prvo svetovno vojno, je novembra 1918 kontraadmiral Horthy predal vso vojno mornarico pravkar nastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Snel je svojo bojno zastavo s poveljniške križarke Viribus Unitis in jo nesel domov v Budimpešto, ladjo pa predal hrvaškemu admiralu Janku Vukoviću plemenitemu Podkapelskemu. Vendar je vihrala zastava nove države južnih Slovanov na križarki samo en dan. Čeprav je bilo vojne že konec, Viribus pa je prešel pod zastavo zavezniške sile, sta jo italijanska komandosa Raffaele Rossetti in Raffaele Paolucci v pristanišču vrgla v zrak in potopila z večino mornarjev. Z njo se je potopil tudi admiral Vuković, ki ni hotel zapustiti ladje, dokler so bili v njenem trupu še mornarji. Bilo je brezupno junaštvo. Pulj je z Rapalsko pogodbo pripadel Italiji, Reka je po kratkem življenju samostojne države s fašizmom tudi postala integralni del italijanske države, Savudrija pa je iz rok Avstro-Ogrske prešla v roke Italiji do leta 1943, ko je bila v resnici pod nemško upravo.
Zmaga partizanov in osvoboditev nista odgovorili na vprašanje, do kod je naše. Tako kot je po prvi svetovni vojni Reka dobila status internacionalnega mesta in je do fašistične okupacije živela kot samostojno ozemlje, se je naše morje po drugi svetovni vojni razdelilo na cono A in cono B ter na Svobodno tržaško ozemlje, s Puljem, ki je bil na ozemlju cone B, vendar pod upravo cone A. Jasno? To je bil prvi in zadnji trenutek v zgodovini kopnega, ko so bili ljudje z začasno rešitvijo popolnoma zadovoljni.
V tej smeri gre iskati rešitev. Če ni mogoče najti točke, kjer se začnejo mednarodne vode, ali ne bi celotnega kopenskega ozemlja z morja razglasili za mednarodne vode in duty free območje, oproščeno vseh davščin, nad katerim nobena država nima jurisdikcije? To je referendum, ki bi v celoti uspel. Z vsem dolžnim spoštovanjem, to morje ni domovina nemških ovčarjev. Od nekdaj je to kraljestvo mešancev.
