Toda vlagatelji si z eksistencialnimi težavami Evrope očitno ne belijo več glave, na kocki je celotna svetovna ekonomija. Če so še maja, junija in julija med največja tveganja uvrščali razraščanje geopolitičnih kriz in razpad območja evra, se jim avgusta tresejo hlače ob misli na kitajsko recesijo ali nov udar dolžniških kriz – tokrat v razvijajočih se gospodarstvih.

Motor svetovne rasti, katerega najpomembnejše komponente so države BRICS, je namreč začel resno pokašljevati, čeprav je 15 let deloval brez večjih težav, celo tako dobro, da smo ga številni vzeli za samoumevnega. Realnost ni bila tako preprosta. Eksplozija rasti je bila prej posledica demografskih sprememb, rasti blaginje in domače potrošnje kot jasnih strateških usmeritev ali učinkovitega delovanja politike. Zgodba o rasti razvijajočih se gospodarstev, ne glede na razmere na svetovnih trgih, je končana.

Rusija je zaradi sankcij in nizke cene nafte zabredla globoko v recesijo, Brazilija že dve leti komaj raste, podobno tudi politično vse bolj nestabilna Turčija. Dvestopetdesetmilijonska Indonezija raste po zavidljivi 4,7-odstotni stopnji, a precej pod pričakovanji, konstantno razočaranje je Južnoafriška republika. Potem je tu še Kitajska, ki se sooča z upadanjem rasti investicij, sesedanjem borze (v dobrem mesecu je izpuhtelo več sto milijard evrov), krčenjem izvoza in splošnim ohlajanjem gospodarstva – to naj bi raslo le še štiriodstotno, kar tri odstotne točke manj od ciljev Pekinga. Stiska slednjega je postala očitna z odločitvijo za devalvacijo juana, po kateri so začele izgubljati vrednost tudi druge azijske valute, od tajskega bahta do malezijskega ringita, ki je trčil ob 17-letno dno v primerjavi z dolarjem.

Ena od posledic tega bo padec kupne moči azijskih držav, kar bo nedvomno vplivalo na povpraševanje po nafti in nov zdrs njene cene. Po najskrajnejših napovedih bi lahko cena soda tekočega zlata padla na vsega 15 dolarjev, v tem tisočletju še ni bila nižja. Šibko povpraševanje je nova komponenta zniževanja cen nafte, ki traja že več časa kot na vrhuncu krize v letih 2008 in 2009. Na neki način spominja na 80. leta prejšnjega stoletja, ko je Opec s povečanjem proizvodnje poskušal ustaviti razvoj črpanja nafte iz peščenih polj. Tokrat želi to storiti na račun ameriških proizvajalcev nafte iz plasti skrilavcev. A ti se za zdaj ne uklanjajo, ZDA namreč prav s povečano ponudbo hromijo rusko energetsko industrijo. Svetovno gospodarstvo se medtem seseda, v prvem četrtletju je raslo najpočasneje od začetka krize… No, vsaj goriva bodo cenejša.