Po podatkih ministrstva za javno upravo se je za nepoklicno opravljanje županske funkcije odločilo 59 županov in še dve županji. 61 od 212 slovenskih občin torej vodijo župani oziroma županje, ki dopoldne hodijo v službo, so samostojni podjetniki ali pa upokojenci, v prostem času pa vodijo še občino.
Nepoklicno županovanje omogoča zakon o lokalni samoupravi, ki določa, da občinski funkcionarji opravljajo funkcijo nepoklicno, župan (ob njegovem soglasju pa tudi podžupan) pa »lahko« županuje tudi poklicno. Zakon je torej očitno predvideval, da bo večina županov svojo funkcijo opravljala nepoklicno. Malo pred lanskimi lokalnimi volitvami je takratni notranji minister predlagal, da bi bila ta funkcija obvezno nepoklicna za občine, ki imajo manj kot pet tisoč prebivalcev. A predlog se je precej hitro znašel v predalu...
Dobivajo polovico plače
Nepoklicnim županom pripada plačilo za opravljanje funkcije v višini polovice plače, ki bi jo prejemali, če bi funkcijo opravljali poklicno. Plače slovenskih županov so odvisne od števila prebivalcev občine in se gibljejo med 1400 in 4600 evri bruto. V preteklosti je bilo kar nekaj nejasnosti glede prejemanja honorarja za opravljanje funkcije nepoklicnega župana v primeru, da je župan upokojenec. Ali lahko prejema tako pokojnino kot to nadomestilo?
»Uradno zakonsko tolmačenje je, da ne gre za plačo, ampak za funkcijski dodatek. Podobno kot so plačani tudi občinski svetniki za sejnine. Torej lahko dobivamo nadomestilo in pokojnino. Gre pa to nadomestilo v obračun dohodkov pri plačilu dohodnine,« je povedal Franc Čebulj, rekorder med župani, ki že šesti, kot je napovedal, zadnji mandat vodi občino Cerklje na Gorenjskem. Priznal je, da ni najbolj pošteno, da država preganja upokojence, ki imajo kakšno dopolnilno dejavnost, kot je recimo proizvajanje elektrike na sončno energijo, in jim zato jemlje pokojnino, on pa lahko dodatno zasluži še kot župan.
Mestna občina in nepoklicni župan
Niso pa vsi nepoklicni župani upokojenci. Mnogo je podjetnikov, profesorjev, uslužbencev in podobno. Tudi med največjimi občinami, kot je Mestna občina Celje. Bojan Šrot vodi po prebivalcih peto največjo slovensko občino kot nepoklicni župan, saj ima svojo odvetniško pisarno. »Odvetniško pisarno imam že 24 let, a sem jo v svojih prvih dveh mandatih zamrznil. Februarja 2006 pa sem postal nepoklicni župan. Nisem želel biti eksistenčno odvisen od politike, zato sem moral ohranjati kontakt s svojim osnovnim poklicem in tako sem zdaj odvetnik in župan,« je pojasnil Šrot. Pa je možno tako veliko občino voditi v prostem času?
»Saj ni pomembno, koliko časa hodiš v službo, važno je, kaj narediš. V prvih dveh mandatih si tega ne bi mogel privoščiti, zdaj imam odlično ekipo in utečene posle.« Še vedno na dan v povprečju županuje osem ur, za to pa dobi okoli 1200 evrov neto plačila. Kot poklicni župan bi glede na zakon moral imeti okoli 4000 evrov bruto plače. In kaj kot dolgoletni župan meni o ukinitvi poklicne funkcije za manjše občine? »Potem bi imeli pa močnejšo občinsko upravo in bi bil strošek občine enak. Naj se država raje pobriga za varčevanje pri državni upravi, ne pa da stalno gleda, kako bi privarčevala pri občinah,« je jasno stališče Bojana Šrota.
Med nepoklicnimi župani večjih občin sta dva profesorja na univerzah. Kočevski Vladimir Prebilič se ni odpovedal profesorskemu položaju na katedri za obramboslovje fakultete za družbene vede, župan Slovenske Bistrice Ivan Žagar pa je profesor na mariborski fakulteti za energetiko, a nam je napovedal, da bo v kratkem poklicni župan. »Usklajevati profesuro in županovanje je zelo naporno. Nekaj bom še predaval, bolj pa se bom moral posvetiti županovanju. Če župan dobro vodi občino, ni nobene razlike, ali to opravlja poklicno ali nepoklicno,« meni Žagar.
Podjetni doma in na občini
Med precej podjetnimi župani je kranjskogorski Jani Hrovat, ki ima penzion in turistično agencijo. Obljublja turistični preporod Kranjske Gore in je že uresničil nekaj predvolilnih napovedi, predvsem tisto o ureditvi jezera Jasna. Prav nič ne skriva, zakaj se kot župan trudi za turizem. »Če se ves kraj turistično vzdigne, premakne za deset odstotkov, to tudi zame pomeni deset odstotkov več prihodkov,« je preprost, a povsem legitimen izračun Janija Hrovata. Prav tako ima nepoklicnega župana občina Gorje, ki je po površini velika, a sodi po prebivalstvu med manjše. Peter Torkar ima svoje podjetje in je že drugi mandat nepoklicni župan.
Šentjernejskemu županu Radku Luzarju ne bi bilo treba iti v politiko, saj je lastnik in direktor zelo uspešnega izvoznega podjetja L-Tek Elektronika, dolenjsko-posavske gazele iz leta 2013. Pravi, da v svetu politike zdrava kmečka pamet in logika ne delujeta. Župansko nadomestilo vsak mesec nameni pomoči potrebnim družinam. Po prvem mandatu, pravi, ne bo več kandidiral. »Če mi ne bo uspelo v štirih letih občine zapeljati v pravo smer, potem nima smisla, da sem župan še štiri leta,« je dejal.
Že peti mandat pa v Žužemberku nepoklicno županuje Franc Škufca. Leta 2006 je zaradi nezdružljivosti prodal svoje prevozniško podjetje (zdaj je v njem zaposlen kot komercialist), prek katerega je opravljal tudi prevoze šolskih otrok. Prav zaradi svoje takratne dejavnosti se je znašel celo na sodišču in bil zaradi zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic maja letos obsojen na enoletno zaporno kazen s preizkusno dobo petih let. Po mnenju sodišča so bili sporni prevozi šolarjev med letoma 2000 in 2004, ko je brez javnega naročila kot župan sklenil pogodbo s svojim podjetjem, v katerem je bil takrat direktor.
Lastno veterinarsko bolnišnico ima vipavski nepoklicni župan Ivan Princes, ki rad opravlja veterinarski poklic in bi, če bi ga prekinil, »težko spet prišel nazaj«. »Občina kljub temu deluje dobro. Vsako jutro se med 7.30 in 9.30 dobimo na sestanku, se pogovorimo o nalogah in rešimo probleme. Vseh zaposlenih na občini je osem, opravljamo pa vse dejavnosti kot velike občine,« pravi Princes, ki je terenski veterinar s koncesijo za območje ajdovske in vipavske občine.
Opravlja tudi osemenjevanje konj, prašičev in goveda na območju Vipave, Ajdovščine, Idrije in Sežane vse do Nove Gorice. Z malimi živalmi se ukvarja njegova bolnišnica v Vipavi, kjer ima tri zaposlene. Je tudi zunanji sodelavec Univerze Nova Gorica. Princes poleg tega že dve leti izpolnjuje vse pogoje, tako starostne kot delovne, za upokojitev. »Delo je moj hobi. Zato tudi o dopustu ne razmišljam.«
Zanimivega podjetnika in župana imajo tudi v Kostanjevici na Krki. Ladko Petretič je podjetniško pot začel z avtokleparsko in avtoličarsko delavnico, zatem zgradil bencinski servis in trgovino, v kateri gosti Mercator, v stari Kostanjevici je kupil in obnovil staro meščansko hišo. Pravi, da je kandidiral izključno zato, ker ne želi, da bi naše najmanjše mesto nazadovalo, kot se mu je obetalo. Danes ima 30 zaposlenih, po duši in vedenju pa je še vedno – avtoklepar.
