Šansoni namesto prava
Tega dne je namreč v Zagrebu v 78. letu starosti umrl njen avtor Arsen Dedić, znani pesnik in pevec oziroma »eden najpomembnejših skladateljev in kantavtorjev v sodobni hrvaški zgodovini«, kot te dni pišejo hrvaški mediji. Dedić se je rodil 28. julija 1938 v Šibeniku v preprosti srbsko-hrvaški delavski družini; oče, zidar in prostovoljni gasilec, a tudi multiinštrumentalist v Šibeniški ljudski godbi, ga je pri 13 letih naučil igrati flavto, čez dve leti pa je Arsen že postal član tamkajšnjega gledališkega orkestra. V gimnazijskih letih je ustanovil klapo, v kateri je pel tudi njegov prijatelj Vice Vukov, pozneje prav tako znan hrvaški estradni umetnik (in po osamosvojitvi celo politik), po maturi pa je Arsen odšel v Zagreb, da bi študiral pravo. Toda tam je najprej začel pisati pesmi, njegov sostanovalec v študentskem naselju pa je bil Mario Bogliuni, pozneje pianist in skladatelj, ki je takrat že imel svoj orkester in je kmalu angažiral Arsena, da je pel pesmi Domenica Modugna, skupine The Platters in Paula Anke. Tako je Arsen po treh letih opustil pravo in se vpisal na zagrebško glasbeno akademijo, kjer je diplomiral iz flavte. Medtem je še intenzivneje sodeloval z Bogliunijem in za njegove skladbe pisal besedila pod psevdonimom Igor Klimov; pesem Poslije ljubavi je bila na festivalu v Sarajevu leta 1960 nagrajena za najboljše besedilo. Takrat je začel razmišljati o karieri profesionalnega glasbenika.
Toda tedaj je še predvsem pisal besedila in aranžiral skladbe za druge, med njimi za Alfija Kabilja in Nikico Kalogjero, v raznih revijah objavljal svoje pesmi, pel v nekaj zasedbah, obenem pa se je začel vse bolj zanimati za francoski šanson in tako imenovano »scuolo genovese« italijanske glasbe. Leta 1963 se je kot vokalni solist skupaj z Zvonkom Špišićem pojavil na zagrebškem festivalu in to letnico štejejo za začetek obdobja hrvaškega šansona. Istega leta je nastopil v Splitu na Melodijah Jadrana in osvojil nagrado s svojo skladbo Onaj dan; šele takrat je začel pesmi podpisovati s svojim imenom. Naslednje leto se je na splitskem festivalu pojavil v vojaški uniformi in zapel pesem Kuća pored mora, ki jo napisal med služenjem vojaškega roka na Otočcu; osvojil je glavno nagrado in nagrado za besedilo ter se dokončno uveljavil. Kmalu zatem se je pridružil skupini skladateljev in literatov, imenovani Studio 64, ki se je namenila promovirati šanson, ter napisal skladbo Moderato cantabile, s katero je obveljal za »utemeljitelja zagrebške šole šansona«. Tako je čez noč postal zvezda, založba Jugoton pa mu je nemudoma ponudila pogodbo za snemanje malih plošč. »Šanson je zame stvar avtorske glasbe in nikakor mi ni všeč interpretacija besede šanson, ki se je v zadnjem času udomačila pri nas – kot da bi šlo za nekakšen samoobrambni izraz pred estradnim kičem, torej kot označba za nekaj resnega,« je pred nekaj leti pojasnil za naš časopis. »Kot interpret zato raje govorim o avtorski pesmi.«
Pol stoletja zvezdništva
Svoj prvi studijski album Čovjek kao ja je izdal leta 1969 in zanj prejel zlato ploščo (prodal se je v več kot 60.000 izvodih); prav pred nedavnim, ko je bil zaradi zdravstvenih težav že hospitaliziran, je Dedić izvedel, da je newyorški Muzej sodobne umetnosti (MoMa) ta album uvrstil v svojo zbirko, sicer bolj zaradi ovitka, ki so ga vzeli za »reprezentativen primer grafičnega oblikovanja« tistega časa. Dedić je nato objavil še svojo prvo pesniško zbirko Brod u boci (Ladja v steklenici, 1971), ki je bila nemudoma razprodana in doživela osem ponatisov v skupni nakladi več kot 80.000 izvodov, kar je bilo celo za tedanje razmere ogromno. V 70. letih je začel intenzivno pisati glasbo tudi za gledališče (skupno je napisal glasbo za več kot sto predstav), film in televizijo, obenem pa je samo v tem desetletju izdal devet studijskih albumov. Toda za njegove najboljše nemara veljajo tisti iz 80. let, kot so Provincija, Kantautor in Kino Sloboda, ter seveda prvi skupni album z drugo ženo, prav tako popularno pevko Gabi Novak – Arsen & Gabi (1980). Leta 1997 je izšel album Ministarstvo straha, ki ga je hrvaška kritika razglasila za mojstrovino, toda vsaj slovenski poslušalci so verjetno imeli raje Dedićevo izvedbo Robežnikove skladbe Pegasto dekle z besedilom Elze Budau ali pa morda album Svjedoci/Priče, ki ga je konec 80. let posnel z Zoranom Predinom.
Arsen Dedić je tudi po razpadu nekdanje skupne države ostal priljubljen na vsem njenem ozemlju, še najbolj pa seveda na Hrvaškem, kjer je v zadnjih dvajsetih letih prejemal tudi najvišje umetniške in državne nagrade. Čeprav je v zadnjih letih le redko nastopal, saj se je raje posvečal slikanju in družini (njegov sin Matija je ravno tako kantavtor), je še leta 2008 brez težav popolnoma razprodal dvorano Vatroslava Lisinskega v Zagrebu, ko je v velikem slogu praznoval 70 let in 50-letnico umetniškega ustvarjanja. Njegova zvezda pač nikoli ni zašla. »Na mojih koncertih so jokali tudi moški,« je pripomnil nekoč.
