Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki smo ga v Dnevniku razkrili že julija, še naprej dviguje prah. Sodelujoči v skupini, ki ga je pripravljala, te dni nizajo svoje pripombe h končnemu osnutku, ki ga je pripravilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Teh je, kot so nam povedali, precej, saj so s predlogom izjemno nezadovoljni. Ker zakon še ni v javni obravnavi, se ne želijo izpostavljati javno, a vendarle svarijo: »Takšen zakon ne bo koristil nikomur. Z njim bodo na ministrstvu le odkljukali področje, za katero so si zadali, da ga uredijo, uporabniki pa bodo od njega imeli bolj malo koristi.«
Prag, čez katerega bo težko priti
Naše sogovornike najbolj skrbi vstopni prag, ki sploh omogoča sofinanciranje dolgotrajne oskrbe. Deležni bi je bili le uporabniki, ki pomoč potrebujejo vsaj sedem ur na teden. Takih pa je po (lanskih) podatkih Inštituta RS za socialno varstvo zgolj 15 odstotkov. »Kdo bo torej sploh upravičen do dolgotrajne oskrbe? Kako bodo lahko v domačem okolju kakovostno živeli današnji uporabniki, če bodo izločeni iz sistema, ker ne bodo dosegli vstopnega praga?« se sprašuje eden od sogovornikov.
»Gre zgolj za osnutek, ki nam bo služil kot izhodišče za razpravo znotraj delovne skupine,« odgovarja Davor Dominkuš z ministrstva za delo. »Zavedamo se, da je prag precej višji od prvotnega predloga, po katerem naj bi bili do sofinanciranja upravičeni tisti, ki pomoč potrebujejo vsaj tri ure in pol na teden. Ampak nič še ni določeno, vse so zgolj izhodišča,« miri Dominkuš.
Predlog zakona po besedah naših sogovornikov tudi ne spodbuja razvoja in uporabe novih načinov pomoči tistim, ki jo potrebujejo, pač pa se usmerja predvsem v razdeljevanje denarja ljudem za storitve, kar bi lahko spodbujalo celo sivo ekonomijo. Neformalna oskrba v domačem okolju, ki naj bi jo nova ureditev spodbudila, je vprašljiva – tudi zato, ker ni znano, kdo naj bi jo izvajal in kakšna bo njena kakovost. Tudi zato, ker nadzora osnutek zakona sploh ne predvideva. Predpisana pot do storitev (oziroma denarja) za dolgotrajno oskrbo je preveč birokratska in zapletena, menijo kritiki zakonskega osnutka, še bolj pa jih motijo načrti za ustanovitev novega zavoda oziroma zavarovalnice, ki bi urejala dolgotrajno oskrbo, o čemer smo tudi že poročali. »Ne potrebujemo neosebnega, birokratskega in neučinkovitega zavoda, pač pa hiter, učinkovit in fleksibilen sistem, ki bo uporabniku takoj ponudil storitev, ki jo potrebuje.« Naše sogovornike skrbi tudi, kako bodo do dolgotrajne oskrbe prišli ljudje, ki bodo do nje upravičeni, ne bodo pa zavarovani oziroma za njeno doplačilo ne bodo imeli dovolj denarja. Predlog omenja, da bodo do plačila pomoči upravičeni, a kdo bo te stroške poravnal namesto njih, še ni jasno.
Želeli so preprečiti prehitre sklepe javnosti
Zakon je, trdijo naši sogovorniki, nastajal v tajnosti ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dokument, ki naj bi ga člani delovne skupine preučili in snovalcem k njemu sporočili pripombe, je nekaj časa po njihovih besedah nosil celo oznako tajnosti. »Dva tedna smo se mučili samo s tem, da smo jo odstranili,« pripoveduje eden od sogovornikov. Ni šlo za oznako tajnosti, temveč internosti, pojasnjuje Davor Dominkuš. »Dokument je bil namenjen zgolj delovni skupini, ki zakon pripravlja, ne pa širši javnosti, zato smo se odločili za takšno oznako.« Z razlogom, dodaja: »Ker ni še nič dorečeno, temveč gre zgolj za osnutke, smo želeli preprečiti, da bi ljudje stvari napačno razumeli in bi s tem po nepotrebnem delali napačne zaključke.«
Še naprej pa so, kot smo poročali že julija, najbolj nejasni viri, iz katerih naj bi država črpala denar za zagotavljanje storitev osebne asistence in dolgotrajne oskrbe. Tovrstne dileme so prisotne že več kot desetletje, odkar Slovenija ureja to področje. Tako je še naprej možno, da bo del stroškov pokrivalo novo obvezno zavarovanje, ki bi ga plačevali delojemalci in delodajalci, dopolnjevalo pa bi ga prostovoljno zavarovanje.
