Miha Potočnik, plavalni selektor: Prednost plavanja je, da v njem ni denarja

Če pogledamo geografsko, ugotovimo, da v vsej Sloveniji ni pogojev za treniranje plavanja. Zelo dobre pogoje imata Kranj in Maribor. Za vse plavalce pa postajata kranjski pokriti in nepokriti petdesetmetrski bazen pretesna. Podobna zgodba je v Mariboru. Bazen je eden od osnovnih pogojev, ni pa najnujnejši.

Osnovni pogoj so objekti. Ljubljana kot prestolnica nima pokritega olimpijskega bazena. Z balonom sicer pokrijejo Kodeljevo. Zdaj so dobili obnovljeno Kolezijo, ampak to je poletni bazen, ki deluje dva meseca, plavalna sezona pa traja enajst mesecev na leto. Drugi pogoj je baza. Iz majhne baze je težje dobiti veliko talentov. Tretji pogoj so finance in prepoznavnost. Plavanje je pri nas manj prepoznavno in posledično manj zanimivo za sponzorje. Plavanje je povsem odvisno od sistemskega denarja, sponzorska sredstva so zanemarljiva.

Ta znesek sem dobil v Delovem Rekordu. Tam je bilo napisano, da je bilo v letu 2015 pet tisoč evrov sponzorskih sredstev.

Enotedenske priprave v Sloveniji za 15- do 20-člansko kadetsko reprezentanco, če dobimo zares ugodno ceno za bivanje in najem bazena, stanejo 10.000 evrov. Pri tem ne gre za drage hotele, ampak dijaške domove, kjer več oseb spi v eni sobi.

(Potočnik pokliče sekretarja Matjaža Permeta, op. a.) Pravi, da je bil v zadnjih dveh letih od 680.000 do 720.000 evrov, od tega gre okoli 80 odstotkov za programe.

To je glavni očitek vodstvu zveze. Država da vse manj denarja, kar pomeni, da so programi vse šibkejši. Že odkar sem nastopil mandat, program ni optimalen, ampak je narejen glede na to, kar lahko izpeljemo. Sreča v nesreči je, da zveza program, ki ga predstavim jaz, do neke mere uravnoteži s trenerji vrhunskih plavalcev. Kdor se tega programa udeležuje, je financiran s strani zveze. Če kot član reprezentance želiš delati sam, ni težav, ampak v tem primeru delaš tudi na lastne stroške. Tretjina reprezentantov se zaradi različnih razlogov, kot so študij v ZDA, nestrinjanje z reprezentančnim programom ali nezaupanje v reprezentančne trenerje, ne udeležuje teh programov. Če bi se vsi reprezentanti udeležili programov, jih ne bi mogli izpeljati.

Zelo veliko se govori o tem. A vrhunski šport je garanje. V plavanju se ne gara več kot v drugih športih. Razlika je v tem, da se v plavanju malo prej začne vrhunske treninge. Zelo zgodaj pridemo do vsakodnevnega treninga, potem se trenira dvakrat, trikrat na dan. To se začne od 15 leta naprej, ko se pričakuje profesionalni način vadbe. Šport je žal postal služba za 24 ur na dan.

Slovenska plavalna šola da kar nekaj na razvoj plavalcev. Razvijajo delovne navade, disciplino. Glede na bazo jih kar dobro dvignemo na neko raven. Ameriške univerze imajo vse večji interes za naše srednješolce, ki odhajajo plavat zanje. To pomeni, da nam ne gre tako slabo.

Drži, a univerza mu da štipendijo v vrednosti okoli 30.000 evrov na leto. To pomeni, da ti plačajo šolnino. Najboljšim plačajo vse, slabšim malo manj. Formalnopravno združujejo šport in šolo. Neuradno pa mladi plavalci dobijo štipendijo, da plavajo na ligaških tekmovanjih za univerzo, izobrazba pa je sekundarnega pomena. Vsi se vrnejo z dokončano fakulteto, ki pa se v velikem številu primerov pri nas ne nostrificira. Nekateri se s to izobrazbo zelo dobro znajdejo v tujini, drugi pridejo domov, pa se zanje nič ne spremeni.

V ZDA uspejo le redki, je pa to oblika izhoda. Zelo težko otroku rečeš, da odhod v ZDA ni primeren. Navsezadnje so ZDA plavalna velesila. Žal se naši plavalci domov ne vračajo z vrhunskimi rezultati. Slovensko plavanje od tega prav veliko nima.

To je večna polemika. Trenerji se distanciramo od tega. Ge za osebne kariere otrok. Ne bomo narekovali, kam naj kdo gre. Gre za njihovo odločitev. Mi opažamo le, da se plavalci slabo pripravljeni vračajo domov, redki so še člani reprezentance.

Za ameriške univerze je pomembno, da plavalci do konca marca čim bolje zastopajo univerzo. Potem jih plavanje ne zanima več. Poiskati moraš alternativo v ameriških klubih, kar se odraža v tem, da se iz Amerike vračajo zelo slabo pripravljeni.

Sara Isaković v Ameriki ni naredila koraka naprej. Tja je šla kot olimpijska podprvakinja. V štirih letih ni naredila nobenega vidnega rezultata. Damir Dugonjić je šel v Ameriko prav tako kot plavalec na zelo visoki ravni. Razlika je v tem, da se dekletom večinoma že konča razvoj in maksimalne rezultate dosežejo že v našem okolju, medtem ko fantje v Ameriko odhajajo kot fantje, vračajo pa se kot odrasli moški. V ZDA imajo še eno razvojno stopnjo. Edina prednost ameriškega sistema v primeru Damirja Dugonjića ali Petra Johna Stevensa je, da s tem, ko sta v Ameriki, dobimo zagotovilo, da bosta še štiri leta plavala. Damir je najbolj kritična leta prebrodil v Ameriki in se nato vrnil domov. Zelo podobno je s Stevensom. Če bi ostal doma, bi verjetno prej ali slej končal športno pot ali delal na precej nižji ravni, kajti zaradi financ mu slovensko plavanje ne more ponuditi profesionalne zgodbe.

To se ne da. Vsaka univerza ima svoja pravila. Če hočeš plavati tam, se jim boš stoodstotno podredil. Če ti kaj ni všeč, greš lahko domov. Sodelovanja z domačimi trenerji ni. Smo že skušali navezati stike, a so univerzitetni trenerji zelo arogantni.

Ne, sploh ne. Kot sem rekel: na odločitve plavalcev trenerji nočemo vplivati, kajti gre za njihovo življenje. Kot njen osebni trener sem imel pomisleke, ker sem se spraševal, ali bi lahko naredila še korak naprej. Bi lahko ostala na visoki ravni, ki jo je dosegla v olimpijskem letu 2008?

To je vprašanje za športnika. Če sem malo nesramen: od Američanov poslušamo, kako super je njihov sistem, kako so njihovi treningi boljši, kako pomembna je tamkajšnja ekipa, vendar plavanje je objektivno merljiv šport. Če greš tja z nekim rezultatom, nazaj pa prideš s pet sekund slabšim, nekaj ne deluje.

Najprej je treba vedeti, da se olimpijska kolajna ni delala le v olimpijskem letu. Sodelovala sva osem let. Bila je predana športu v kombinaciji s šolo. V teh osmih letih je bila to povsem profesionalna zgodba. Veliko razmišljam o tem, kako to, da je njej uspelo, kakšnemu drugemu plavalcu ali plavalki z enakim talentom pa ne. Rekel bi, da sta veliko vlogo odigrali mama in vsa družina. Stoodstotno so bili predani Sari in njenemu bratu dvojčku Galu. Vse je bilo tempirano na športni uspeh. Poleg tega sta bila uspešna na bežigrajski gimnaziji. Dodana vrednost sta bila zakasneli razvoj in stoodstotna podpora mame in vse družine.

Ko ljudje pridejo v puberteto, jih poleg plavanja in šole zanima še kaj, na primer zabava. Pri Sari velikega interesa za to ni bilo, ko pa je bil, ga je strogo nadzorovala mama. Če je šla na primer v Ljubljano na zabavo, jo je mama peljala, jo počakala in odpeljala domov. Vse to je prišlo na plan v Ameriki. Ampak takšno je le moje videnje.

Tako zahodni kot vzhodni vrhunski šport je že od nekdaj temeljil na centrih. Gre za zavestno odločitev, da sprejemaš določene pogoje. Nihče te ne sili, sam se odločiš.

Ne. Gal je nehal. Odločil se je, da je dovolj, in ga nihče ni silil, naj nadaljuje. Če bi Sara rekla dovolj, bi bilo dovolj. Starši so njeno željo popolnoma podprli. Napačna predstava je, da je mama s šibo stala za njo. Sara je imela na poti do vrha veliko notranjo motivacije. Mama ji je dala podporo, da je imela organizirano prehrano, šolo in šport.

Tega je ogromno, a preden otroci vstopijo v šport. Pri plavanju je s tega vidika velika prednost ta, da v tem športu ni denarja. Preveč ambiciozni starši dajejo otroke v tiste panoge, v katerih računajo na zaslužek. V plavanju jim razen vsestranskega razvoja, reda in discipline ne moreš obljubiti nič drugega. Pet plavalcev na svetu zelo dobro živi. Drugim vrhunskim tekmovalcem ni nič hudega, dokler so aktivni. Ko končajo kariero, pa ne morejo več plačati položnic.

Na Ravnah na Koroškem je pod vodstvom Matije Medveška postal eden vrhunskih mladinskih tekmovalcev v prsni tehniki. Američani so ga hitro našli in mu dali polno štipendijo na univerzi Berkley. Glede na to, da so bile pri njem težave, ko je bil še v Sloveniji, je zanj odhod v ZDA predstavljal rešitev, kajti vedeli smo, da bo vsaj štiri leta še v vodi.

Ne. Zaradi odraščanja. V Sloveniji nimaš vzvoda, da bi fanta zadržal pri resnem ukvarjanju s plavanjem. V Ameriki podpišejo pogodbo, dobijo šolnino in se zavežejo, da bodo tekmovali. Lahko se še tako grdo sliši, ampak odhajajo na delo v tujino. V Sloveniji je Dugonjić zamujal na treninge. V Ameriki se mu je to zgodilo dvakrat. Prvič je bil opozorjen, drugič je bil bazen zaklenjen in rekli so mu, da gre lahko domov. Potem se je trenerju opravičil, prosil, ali lahko ostane, in nikoli več ni zamudil. Takšna je bila zgodba po njegovem pripovedovanju.

Stoodstotno sem prepričan, da je. Ima trenerja, ki živi zanj. Odplaval je osebni rekord na 50 prsno, na 100 prsno mu letos ni šlo. Upam, da se bo do olimpijskih iger tudi to uredilo in da nas bo razveselil z dobrim rezultatom.