Zelo majhnemu odstotku športnikov uspe že v lokalnem okolju, v mednarodnem se lahko uspešnost meri v promilih. V Sloveniji imamo veliko športnikov, ki so v svojem športu ali disciplini postali najboljši na svetu, a tudi ti so redki srečneži. Precej več je športnikov, ki niso bili nikoli med najboljšimi na svetu, pa so opustili trening v času, ko so se odločali o svoji prihodnosti. Največ športnikov vztraja do konca srednje šole, drugi do zrelih let, tretji zamenjajo športno panogo. Poti je več. Tako črnih kot belih.
Športni psiholog Aleš Vičič se je v svojem razmišljanju o športnikovem razvoju dotaknil dveh plati. Opozoril je na negativne in pozitivne posledice ukvarjanja s športom. Kot eno največjih problematik izpostavlja vlogo staršev, ki so okupirani s športnim razvojem otrok, medtem ko svojo primarno funkcijo, vzgojo, potiskajo v ozadje. »Kakšne so posledice? Lahko jih je več vrst. Največkrat se takšen otrok razvija v mladoletnika, ki mu ni treba delati ničesar drugega kot trenirati. Nastane problem nejasne oziroma zaprte identitete. Športnik se ob določenem času zave, da je socialno zaprt, da ni ne dober prijatelj ne sin, nima izobrazbe, širine spretnosti, znanj in interesov kot številni njegovi vrstniki,« trdi Vičič ter opozarja, da je bolje, če se posameznik teh dejstev zave prej kot pozneje. Lahko se namreč zgodi, da gre športnikom zelo dobro, dosežejo vrhunsko raven, potem pa se v zrelih letih soočijo z vprašanjem, kaj bodo delali v preostanku življenja. Takšnih primerov ima naš sogovorec v slovenskem športu preveč, njihove zgodbe pa so žalostne.
V ključnih letih dva scenarija
Od vsakega posameznika je odvisno, kdaj se zazre v ogledalo ter se vpraša o smiselnosti nadaljevanja profesionalne športne poti. Večini športnikov je po končani srednji šoli jasno, na kateri točki športne poti so. Ali jim lahko uspe na poklicnem nivoju svojega športa ali ne. Po Vičičevem mnenju sta scenarija dva. Če ima športnik težavo z zaprto identiteto, je bolje, da kot mladostnik z malo možnostmi za uspeh izstopi iz profesionalnega vlaka ter prestopi na rekreativnega. Če pa se je športnik razvil v široko osebnost, zgradil socialne odnose, prevzema odgovornost za samostojno življenje ter ima podporo pri študiju, ki je lahko zaradi natrpanega urnika počasnejši, potem ima vse vzvode, da vztraja.
Ni vsaka zgodba črna, obstajajo tudi svetlejši primeri. Predvsem v podobi staršev, ki razumejo svoje primarno poslanstvo do svojih otrok ter zaupajo delu trenerjev. Tudi struktura šolskega sistema je vsaj do konca srednje šole športnikom prijazna. V Sloveniji je precej športnih oddelkov, ki podpirajo športnike na njihovi poti ter se jim prilagajajo. Športniki imajo tudi svojo fakulteto, a je njen največji problem, da izobrazi preveč brezposelnih oseb, ki se z univerzitetno športno izobrazbo v primerjavi z diplomiranci drugih fakultet težje vključijo v širše družbeno okolje. Sicer imajo univerzitetno izobraženi športniki na kasnejših trenerskih poteh možnosti zaposlitve v nacionalnih panožnih športnih šolah (projekt NPŠŠ), a je takšnih zaposlitev vselej premalo. »Verjamem, da je na sistemskem področju razvoja športnika še precej rezerv. Ena takšnih je denimo, da trenerji, ki so zaposleni prek nacionalnih panožnih športnih šol in v večini delajo z mladimi športniki, nimajo praktično nobenih širših družbenih obveznosti. Strokovno se morajo izpopolnjevati predvsem na svojem področju, medtem ko se pozablja na širino, na primer izobraževanje na temo komunikacije s športnikovimi starši. Dobrodošla bi bila tudi predavanja za starše, da bi se čim bolj zavedali svoje primarne odgovornosti. Ter predvsem dejstva, da je uspeh v športu velika redkost,« zaključuje Vičič.
Vrhunski športniki so narejeni, ne rojeni
Za razvoj športnikov je na rezultatskem področju najpomembnejši trener. Zmago Sagadin ima v 38-letnih trenerskih izkušnjah opraviti predvsem z razvojem vrhunskih športnikov. Na poti do želene popolnosti je uporabljal tudi trše prijeme, ki so športnikom koristili pri osebnostnem razvoju. Košarkarski strateg poudarja, da je potrebno za vzgojo vrhunskih športnikov veliko znanja, izkušenj in sistematičnosti. Rad pove, da ima raje športnike z nekaj manj talenta, ki so pripravljeni na svoji športni poti garati, da uresničijo svoje sanje in želje, zato so vrhunski košarkarji po njegovih besedah narejeni, ne rojeni. »Ker je košarka izjemno kompleksen kolektivni šport, je neobhoden tako tehnično-taktični kot psihofizični razvoj posameznika. Samo bistri, izobraženi in usposobljeni športniki lahko dosežejo vrhunstvo,« poudarja Sagadin.
Številni trenerji, med katerimi je tudi Sagadin, se strinjajo, da je pri športnikih ključen prehod iz mladinske v člansko konkurenco. »To je obdobje, ki sovpada s pubertetnimi problemi. Športnike je treba premišljeno voditi in usmerjati z vseh plati, zato je obvezno timsko strokovno delo. Športniku morajo pomagati trenerji, športni psiholog, nutricionist, strokovnjak za telesno pripravo, urejeno mora imeti zdravstveno oskrbo. Samo takšni strokovni timi lahko sistematično razvijajo vrhunske športnike in predvsem ljudi, ki so se sposobni pred in med kariero ter po njej normalno vključiti v družbo,« je prepričan Sagadin, ki je ob koncu poudaril, da je vsaj v košarki vloga glavnega trenerja odločilna za razvoj zdrave osebnosti. V posebno zadovoljstvo mu je, da je da je v bogati trenerski poti številne športnike pripeljal do vrhunstva, še bolj pa, da po njegovih besedah nihče ni propadel ali končal na cesti.
Šport jemlje kot razvoj samega sebe
Kako združuje kariero športnika in razvoja osebnosti aktivni športnik, smo vprašali Luko Janežiča. Atletski najstnik je za zdaj izjemno uspešen, saj je že pri 19 letih izpolnil normo za nastop na svetovnem prvenstvu, kar ni uspelo veliko vrstnikom po svetu. Trenutno je na prizorišču v Pekingu, kjer se pripravlja na kvalifikacijski tek na 400 m na vrhuncu atletske sezone. Janežič je sicer uvodoma izstrelil, da si verjetno vsak športnik želi biti najboljši. Skuša biti realen, zato si nikoli ne zastavi nedosegljivih želja. Pravi, da ni njegov cilj, da bi postal svetovni rekorder in da bi bil vselej neporažen. Zaveda se, da bo v prihodnji sezoni zelo težko ponovil letošnje rezultate, saj ima športna kariera svoje zakonitosti.
»Tu pa vidim največjo vzporednico z zasebnim življenjem, zato mislim, da sta športna in osebnostna kariera zelo povezani. Šport ob visokih ambicijah jemljem tudi kot razvoj samega sebe. Atletika mi je že doslej dala zelo veliko. Verjamem, da mi ne glede na to, kako se bo razvijala moja športna pot, ne bo nikoli žal, da sem se odločil za takšno življenjsko pot. Tudi če se konča jutri,« trdi Vodičan. Zaključuje: »Ponosen sem na psihološki napredek v tej sezoni. Postal sem samozavesten. Prepričan sem, da mi bo prav ta vrlina v življenju tudi po končani športni poti prišla zelo prav. Kot športnik bom do potankosti spoznal svoje telo. Tudi to je pomembna življenjska prednost.«
