In se peljemo takole po okoliških vaških znamenitostih in pridemo do enega jezera in ob jezeru ribiči in dva kanuja se vozita po njem. Vse zaprto, vse pozabljeno, le ribiči vlečejo desetkilske krape iz vode. Parkiramo naš avto s kranjsko registrsko tablico in v prijazen pozdrav zaslišimo: »Evo, spet Slovenci!« Čakaj malo, kdaj je pa garmin odpovedal? Smo že na Hrvaškem? Na Madžarskem? Hudiča, ne v Avstriji! Nak, nismo zašli, še vedno smo sredi Goričkega.

No, ja, saj povsem drži, da vas Prekmurce, ko gučate tamle pod krošnjo drevesa, nihče prav nič ne razume, ampak Ribničanov tudi ne in Korošci takisto nekam po svoje vlečejo in Bohinjke in Vomljanke kar na fanta govorijo, pa so vseeno Slovenci, kajneda. A vi pa ne? Saj res, da ni hiše v Goričkem, v kateri, če ni v lasti kakega Ljubljančana, Gorenjca, Dunajčana ali bog ne daj Angleža, ne bi bilo vsaj enega stanovalca, ki ne bi hodil v službo v Avstrijo, po navadi pa pri jodlarjih itak dela kar cela družina, ampak živite pa še znotraj naših meja, kajneda?

Saj res, da sem bil tri dni na dopustu v krajih, kjer nimajo prav dobrega signala, in nisem bil čisto na tekočem, kaj so nam spet zakuhali Hrvati, ampak tako hitro pa Prekmurja le niso mogli kar zavzeti. Saj je naš kranjski Korl res kerlc, ampak da bi ga zamenjal za Piranski zaliv? Težko verjetno.

In se peljemo naprej in pridemo do največje znamenitosti v obliki gradu v kraju Grad. Spet nekaj mariborskih, ena celjska, ena ljubljanska in naša kranjska registrska tablica. In spet: »Oho, sami Slovenci!« Heca je pa zdaj konec, zadevi želimo priti do dna, ugotovili smo že, da je Goričko Slovenija, pa čeprav prebivalcev ne razumemo, čeprav hodijo na delo prek meje in čeprav popijejo preveč neke čudne alkoholne pijače iz samorodnih trt, ki ji pravijo vino, pa vsi vemo, da je fukušnica. Vseeno so naši in jih imamo na neki način radi.

Kot tipični Slovenci se nam niti sanjalo seveda ni, da so Prekmurci pravkar praznovali. Največji njihov praznik. Pred natanko 96 leti je vojska takratne Kraljevine SHS vkorakala v Prekmurje in ga prepustila civilni oblasti. He, že takrat štajerski oblasti iz Maribora. In po 900 letih so bili Prekmurci spet združeni in enotni in ne več pod tujim, pač pa pod domačim jarmom. Zdaj imamo državni praznik, ne pa tudi državne proslave in Prekmurci se nam, Slovencem, takole rogajo in posmehujejo, ker drugega jim, pozabljenim od vsega, itak ne preostane. No ja, na proslavo je prišel tudi predsednik Borut, ampak njega je tako in tako povsod dosti in na poti v Mursko Soboto je verjetno tam okoli Lenarta pomolzel še kakšno kravo in pri Radgoni počistil vinsko klet. Tako da on ne šteje.

Sem pa slišal, da imajo zdaj v Lendavi skoraj dva milijona evrov vreden in več kot 50 metrov visok razgledni stolp. In bodo Prekmurci, kaj jim pa drugega preostane, vsaj s stolpa dol lahko gledali, kako se imamo mi, Slovenci, fino v Ljubljani. Pa še tole. Zakaj, za vraga, so Prekmurci Prekmurci? Ker živijo prek Mure? Ampak, saj tudi jaz, kleni Gorenjec, pravzaprav živim prek Mure. Odvisno, od kod gledaš... Ergo – ich bin ein Prekmurec!