Pisane koralne ribe, imenovane čistilci, ki velike ribe odrešujejo zajedalcev, živijo v jatah, v katerih nad manjšimi samci in samicami gospoduje največji samec. Toda ko samec pogine, to zazna največja samica in se spremeni v samca. Njeni jajčniki nehajo delovati, proizvajati začne testosteron in druge hormone, potrebne za nastanek testisov in sperme, in tako postane dominantni samec. Kaj to pomeni? Pomeni, da spol ni konstanten, da se lahko tudi spremeni! »Skrivnost pa ostaja tisto bistveno: kako se spremembe v družbenem okolju prevedejo v spremembe v posamičnem telesu? So družbeni signali, ki preusmerijo živčni sistem, vizualni, slušni, mehanski ali takšni, da jih sploh ne moremo pojmovno oblikovati?« se ob navedbi tega nenavadnega fenomena, ki ga pozna nekaj živalskih vrst, sprašuje ameriška biologinja Anne Fausto - Sterling v izjemni knjigi Biološki/družbeni spol.
Knjiga seveda ni posvečena ribicam, niti miškam, pri katerih so opazili, da ob obilici hrane skotijo več samčkov, v pomanjkanju pa več samičk, ampak vprašanju človeškega spola in neverjetne palete predstav – in zablod – o njem, zato bi jo toplo priporočila našim »strokovnjakom« za družino, če ne bi že zdavnaj ugotovila, da še ne znajo brati. Tudi spol pri ljudeh namreč ni nič tako sveto preprostega, kot sta ata in mama, ker tudi biološko ni vedno jasno definiran in se spreminja tako zaradi bioloških kot družbenih vplivov, kar velja tudi za gene, ki so še do nedavnega veljali za nespremenljivo, skorajda božansko usojenost. Šele družbena prisila torej stlači spol v le dve nepremični kategoriji. Ta prisila se zaradi znanstvenega in družbenega napredka rahlja, mnoga ljudstva pa so že v preteklosti intuitivno razumela nasilje te binarne logike in v svojih kulturah vzpostavila prostor za več spolov; v »razviti« zahodni civilizaciji je to prva uradno priznala Nemčija leta 2013, ko je staršem otrok z mešanimi spolnimi znaki omogočila, da rubriko spol pustijo prazno.
Mnoge biološke lastnosti so torej splet okoliščin, ki jim znanost še dolgo ne bo prišla do dna, četudi nam iz komercialnih ali ideoloških razlogov marsikdaj hipoteze in rokohitrske raziskave na premajhnih vzorcih, brez nadzornih skupin in opravljene zgolj na živalih prodaja za »resnico o nas«. In ravno to je tisto, na kar Fausto-Sterlingova opozarja: nekateri raziskovalci spola še vedno (ne)vede izhajajo iz zaprašenih ideoloških, ne znanstvenih predpostavk, med katerimi je tudi tista Aristotelova, da ženska nima »določenih lastnosti«, njeno telo naj bi bilo nekakšno pasivno stanje, iz katerega se šele izlušči bolj dejaven moški proces. Svojevrstno nadaljevanje takšnega razumevanja je bila tudi večstoletna vera učenjakov, da so ženske le nekakšne pasivne posode za razplod, kasneje pa tudi Freudova teza o ženskem zavidanju penisa in moškem strahu pred kastracijo, ki ga pahne nazaj v »žensko« stanje – družbeno stanje z manj pravic, ki so se ga upravičeno bali. Penis je torej predvsem simbol družbene moči, ne pa biološke narave.
Stvarna posledica takšnega mešanja družbenih pogledov na spol in bioloških dokazov in »dokazov«, ki služijo ideologiji, je, da še danes, kot pravi Fausto-Sterlingova, družbeno pogojene rezultate pogosto pojasnjujejo kot biološka dejstva. Podatek, da se je več otrok z razvojno motnjo spolnih organov, kjer spol ni bil jasno opredeljiv, odločilo za moški kot ženski spol, namreč nič ne pove o biologiji, ampak o tem, kateri spol je družbeno bolj zaželen.
Spolna vloga je odvisna od marsičesa: triletnice, ki imajo starejše brate, so bolj »fantovske«, one s sestrami bolj dekliške, punčkam je rožnata »lepa«, ker je to mama vedno povedala z nežnim glasom, o modri pa je govorila odklonilno. Mami je to »resnico« povedal nežni oglas – marketing, ki agresivno ustvarja spolno razliko tudi tam, kjer je ni, da bi povečal dobiček. V družinah z bolj izobraženimi starši so te vloge manj tipizirane, manj toge, delitve na deške in dekliške igre, načini obnašanja, oblačenja, čustvovanja bolj podobni, več stvari je spolno nevtralnih – kar v sociološki govorici pomeni več enakosti.
Vzgoja v enakost pa se začne dobesedno z rojstvom. Že osemmesečni dojenček ločuje spol odraslih tudi po tipičnih socialnih znakih: kladivo poveže z moškim in ponev z žensko. Če bo torej večkrat videl mamo s kladivom, bo to… poleg obešene slike blagodejno vplivalo tudi na njegov občutek za demokratičnost.
