Načrtovana obnova kalov, ledenic, trgov, vrtov, prometne infrastrukture, vodnega zbiralnika in treh drevoredov je namreč trčila ob številne lokalne interese, ki Lipici niso bili nikoli naklonjeni. Če želijo tam obnoviti drevored, bi morali za slaba dva meseca zapreti cesto skozenj in poskrbeti za obvoz, ki bi potovanje do kobilarniškega parkirišča podaljšal za šest kilometrov oziroma osem minut. Po obnovi drevoreda naj bi promet iz smeri Sežane do kobilarne potekal le še enosmerno. Toda ta načrt je tako silno vznemiril sežanskega župana Davorina Terčona, da se je bil o tem prisiljen izkašljati v protestnem pismu petim ministrom.

Vznemirjeni so bili tudi v primorskem podjetju Godina, ki se je na razpisu potegovalo za pridobitev posla revitalizacije lipiške krajine, a je bilo izbrano konkurenčno podjetje, čeprav namerava drevorede v Lipici lepšati z gozdarjem, ki je delovne izkušnje pridobival v arboretumu, in ne z arboristom, kot so velevali razpisni pogoji. Podjetje Godina je zato vložilo zahtevek za revizijo, vendar ga je čez nekaj dni umaknilo. Če tega ne bi storilo, bi poldrugi milijon evrov vreden posel splaval po vodi, saj bi zmanjkalo časa za njegovo uresničitev. S tem bi seveda odplaknilo tudi bruseljske evre, namenjene zanj.

Veliko manj modrosti pa sta v tej zgodbi zmogla vodstvo Casinoja Portorož, ki ima igralnico tudi v Lipici, in sežansko okrajno sodišče. Igralnica, ki so jo v Lipico privlekli sredi 80. let prejšnjega stoletja, da bi pomagala rešiti finančne težave kobilarne, je namesto motor ves ta čas cokla razvoja Lipice. Negativnemu slovesu se očitno ne želi odreči niti v opisanem primeru. Načrtovana začasna zapora ceste je tako vznemirila vodstvo igralnice, da je od sežanskega okrajnega sodišča zahtevalo izdajo začasne odredbe o prepovedi kakršnih koli del, ki bi ovirala vožnjo skozi Lipico. Sodišče je tej zahtevi ugodilo in tako zaradi igralnih avtomatov javnemu zavodu prepovedalo vzdrževanje kulturnega spomenika, ki mu ga kot obveznost nalagata dva zakona: o Kobilarni Lipica in o varstvu kulturne dediščine. Navsezadnje je celo policija od Lipice zahtevala, naj preplasti to dotrajano cesto.

Dokler ta problem ne bo dobil sodnega epiloga, obnova drevesnega fonda ob cesti, ki v Lipico pripelje iz Sežane, ne bo mogoča. V tem primeru bi bilo namreč treba začasno zapreti cesto, saj se korenine ostarelih dreves razraščajo pod njo. Italijanski in drugi iskalci sreče bi se v Lipico kljub temu lahko pripeljali z avtomobilom, bi se pa jim, kot rečeno, vožnja podaljšala za osem minut.

Toda ne pozabimo, osrednji del Slovenske ceste v Ljubljani je za promet zaprt že skoraj leto dni, ljudem, ki se z mestnimi avtobusi vozijo v službo, šolo ali na fakultete, se vožnja tja in nazaj vsak dan podaljša vsaj za pol ure, pa zapore ceste ni prepovedalo nobeno sodišče. Sežansko si je to privoščilo, čeprav bi si konji, ki se pasejo ob lipiškem drevoredu, zaslužili, da jih avtomobilska pločevina ne bi vznemirjala nikoli več, ne le pičla dva meseca, kolikor bi trajala zapora ceste zaradi obnove drevoreda. Možnosti, kako obiskovalce bolj okoljsko naravnano prevažati do lipiškega dvorišča, je več. Tudi s kočijami na lipicansko vprego, na primer.