Drugje moraš biti za vstop na razstavo posebej psihofizično pripravljen. Ne smeš imeti težav s klavstrofobijo ali strahu pred tèmo. Ustrezati moraš tudi po fizičnih značilnostih. Za enega od umetniških projektov ne smeš biti nižji od 120 centimetrov, za drugega pa ne težji od 100 kilogramov ter mlajši od 14 let in manjši od 150 centimetrov. Za popolno doživetje se moraš namreč aktivirati z vsemi svojimi gibalnimi in zaznavnimi telesnimi sposobnostmi. Le tako lahko okusiš razstavo, beri, posebno fizično izkustvo, v celoti.
Priprave za vstop na razstavo so lahko še prav posebej pedantne. Potem ko v dolgi vrsti čakajočih prebereš kratka navodila za pripravo in dočakaš vstop, te osebje, ki varuje prehod v razstavne prostore, povabi, da v predprostoru odložiš v garderobne omarice vse odvečne predmete, v muzejih običajne torbe pa tudi mobilne telefone, ki bi lahko z zvonjenjem ali fotografiranjem motili koncentracijo obiskovalcev. Celo ročne ure je treba odložiti, saj bi nehoten pogled na številčnico lahko spomnil na tok časa. Opremljen s slušalkami, ki reducirajo zunanje zvoke, se boš po razstavi gibal v popolni tišini in koncentraciji. Tvoja zaznava, usmerjena na vidne in tipne dražljaje, se bo z osredotočenjem lahko stopnjevala do neslutenih višin.
Vse te kompleksne zahteve so namenjene obiskovalcu razstav, ki ni več le odmaknjeni opazovalec, temveč se mora aktivno vključiti v umetniški dogodek, ki poteka v živo. Da se lahko spusti v najrazličnejše interakcije, mora biti ustrezno psihofizično usposobljen. S tem, ko izpolnjuje kriterije od starosti, videza, miselne pripravljenosti na debato ali odprtosti za kontemplacijo, ne vstopa le v interakcijo z umetniškim projektom, temveč tudi s skupino obiskovalcev razstave, ki je enako pripravljena kot on in ustreza istim kriterijem. S tem se galerijski prostor radikalno preobraža iz ambienta za kontemplativno, odmaknjeno opazovanje v družbeno središče kot prizorišče družbenih interakcij, kjer se je mogoče brezplačno ukvarjati z dejavnostmi, ki smo jih bili vajeni opravljati v specifičnih prostorih, glasbenih klubih, tiskarskih delavnicah, verskih objektih, bistrojih... pod pogoji kapitalistične blagovne menjave. Galerija si pridobiva privilegiran status izolirane enklave, kjer lahko v ustvarjalnost vstopamo na videz demokratično, na eksperimentalen in deformaliziran način. Motiv za to sodelovanje pri ustvarjanju pa je družbeno preoblikovanje in ne več kapitalistična logika, ki umetniško zamisel vrednoti po kriteriju njene tržne atraktivnosti.
Tako se v umetnosti premikamo od diagnosticiranja družbenih težav v območje družbene terapije. Če so prej diagnostiki družbi nastavljali ogledalo, jo secirali in opozarjali na probleme, si po novem terapevti prizadevajo za njeno ozdravljenje. V zadnjem času se je nekaj umetniških zvezdnikov odločilo za vlogo zdravilcev družbe. Aleksander Melamid je zaradi ugotovitve, da je umetnost na smrt bolna, poskrbel za njeno zdravilo in junija začel izdajati umetnostno revijo Artenol. Njeno ime hote spominja na blage protibolečinske tablete tylenol. Ta znani umetniški provokator je z uvodnim besedilom postavil vprašanje: »Zakaj je današnja umetnost tako nesmiselna?« Tudi Marina Abramović s svojim inštitutom razširja metodo Abramović, s katero uči, kako znova najti izgubljeni stik s samim seboj. Del njene letošnje pregledne razstave v Sao Paulu so bile terapevtske delavnice za obiskovalce, ki so jih v dveh urah tišine poskušale naučiti, kako odkriti v sebi svoj notranji mir in se poglobiti vase.
Ti rešitelji svetovne družbe svoje terapije namenjajo obiskovalcem galerij in bralcem umetnostnih revij. Spet je naslovnik isti. To je tisti družbeni subjekt, družbena elita, ki je vzpostavil takšne družbene razmere, ki frustrirajo njene kritične opazovalce. Zato je to izboljševanje družbe omejenega obsega, saj ga bo deležen le skromen delež svetovne populacije. Tisti, ki se za umetnost zanimajo. Tako smo spet pri isti temi. Da se neprestano ukvarjamo le sami s seboj. In produciramo umetnost, ki je le velikanska selfie slika zahodne družbe.