Harry Hole, ljubljenec bralcev
Sanjavi opiati, alkohol in cigarete so motivi, ki obkrožajo zastavonošo Nesbøjevega (ne)spornega talenta, oselskega detektiva Harryja Holeja. Po besedah njegovih nadrejenih je Harry najbolj učinkovit oselski detektiv, hkrati pa najslabši možni državljan. Norveško prestolnico večkrat (zapored) reši pred psihopatskimi serijskimi morilci, ob čemer ga večkrat (zapored) suspendirajo, onemogočijo ali slavijo. Od začetkov holejevskega niza pred osemnajstimi leti se je osrednji protagonist razvil v manjši meri, menjujejo se predvsem njegovi pravni ali službeni nasprotniki – sprva je bil to policist Tom Waaler, v zadnjih izdelkih se upira vodji norveške osrednje enote za preiskovanje nasilnih zločinov Kripos Mikaelu Bellmanu. Izjemni pronicljivosti navkljub Harryju ne uspe razrešiti svojega kompliciranega odnosa s samohranilko Rakel, s katero se je zapletel v Taščici, s težavo se ukvarja s svojimi čustvi in s svojim življenjem nasploh ter ohranja čudaško prijateljsko vez z ravno tako alkoholičarskim voznikom taksija Oysteinom Eikelandom, s katerim si pravzaprav ne delita ničesar (razen jima beama in nekaj let srednje šole). Harry je lojalen, pravičniški in duhovit, nekaj dni pozneje pa neodgovoren, brezkompromisen in globoko zapit.
Prav tu pa nastopi osrednja težava Nesbøjeve psihologizacije likov: težko je verjeti, da je nekdo, čigar sinapse so dodobra nažrli alkohol in opiati, sposoben kompleksnejših spoznavnih operacij, težko je verjeti, da se genialni človek v osemnajstih letih skorajda ne spremeni in vsaj malo odraste, se za v službo počeše ali vsaj strezni. Način, na katerega Nesbø svojega Harryja podaja, spominja na učbeniški primer bipolarneža – bodisi je v nebesih bodisi na tleh –, ki prav zato, ker nima kapacitete za sivino, ne učinkuje posebej človeško. Rečeno po domače: Harry bi vseskozi rad nekaj drugega, a je Nesbø premalo umetnik, da bi znal artikulirati, kaj tisto »drugo« pravzaprav je. Če bi Nesbø znal pisati bolje, bi o nastopajočih tudi bralci izvedeli več. Za tiste, ki imajo radi literarno dramaturgijo, bodo Nesbøjevi rezi vselej premalo literarni, za tiste, ki imajo radi dobre kriminalne zaplete, pa bo Norvežanovo spretnost dosegel le redkokdo. Diplomirani ekonomist in nekdanji novinar zna graditi prepričljivo zgodbo, vse njene podrobnosti in odvode. Nesbøju bolj kot detektivova človeškost leži človeškost kriminalcev, kar je za komercialni domet njegove pisave pravzaprav dovolj; če se že ne moremo zadovoljiti z motivacijo lika, ki ga imamo pred očmi vseskozi, Nesbø razgrne motivacijo osrednjega katalizatorja dogodkov. Nekaj je.
Muha večletnica
Nesbøjeva dela se prodajajo (in menda tudi berejo) v vrtoglavih številkah: zgolj od marca 2014 je bilo na Norveškem, kjer biva okoli pet milijonov ljudi, prodanih tri milijone izvodov. Kriminalni romani so bili prevedeni v 40 jezikov, doslej pa so zunaj meja Norveške prodali 23 milijonov izvodov. V slovenščini lahko prebiramo šest prevedenih knjig iz serije o detektivu Harryju Holeju, v niz pa jih je v zadnjih osemnajstih letih Nesbø prispeval že deset: Flaggermusmannen (Netopir), Kakkerlakene (Ščurki), Taščica, Brezskrbno, Pentagram, Odrešenik, Snežak, Leopard, Gjenferd (Fantom), Politi (Policija).
Prostočasni vokalist v skupini Di Derre, plezalec, alpinist in – kako skandinavsko – tekač na smučeh se je v snovanju kriminalnih zapletov od priljubljenega Harryja drznil odcepiti šele z romanom Hodejegerne (Lovci na glave), ki je izšel leta 2008. Roman privzame vidik moškega spornega značaja Rogerja Browna, uspešnega in pogoltnega lovca na glave. Pred štirimi leti so Lovci na glave doživeli ekranizacijo v švedsko-norveški koprodukciji – gre za prvi film, posnet po Nesbøjevi predlogi, hkrati pa za najbolj gledan norveški filmski triler, ki si kljub odličnim odzivom (tudi v resnih medijih) nekako ni uspel podrediti mednarodnega filmskega tržišča. Za svoje izdelke je Nesbø prejel več žanrskih nagrad, nagrade založnikov, pred dvema letoma pa so ga ovenčali celo s prestižno nagrado Peera Gynta.
