Nič drugače ni bilo v reprezentanci kot celoti. Na vsakem igralnem položaju ima Slovenija igralca, ki ima dokazano mednarodno kvaliteto. Iz zaledja prihajajo tudi novi talenti. Pogoji za vadbo so skoraj brezhibni. Toda vedno se je nekje zataknilo. Prvič se je slovenska zasedba z vrhunsko uvrstitvijo spogledovala na evropskem prvenstvu na Dunaju leta 2011, a ni šlo. Spodrsljaji so se nato zgolj vrstili. Eni so bili manjši, drugi večji. Najhuje je bilo lani, ko je Slovenija v slabši konkurenci končala v polfinalu evropske lige.
Toda vsaka noč je najbolj temna, tik preden se zdani. Razlika je zgolj ta, da je sonce v odbojkarsko Slovenijo prišlo z zahoda. Prinesel ga je Andrea Giani. Neobremenjen s preteklostjo je v reprezentanco znova vpoklical vse najboljše in jim dal jasne naloge. V medsebojnih odnosih ni nobenih sivih lis ali pogojnikov, enako velja za igralne zadolžitve. Vsak odbojkar ve, kakšna je njegova vloga, a hkrati se vsi zavedajo, da je ob koncu dneva pomemben zgolj uspeh moštva. Giani nima težav z avtoriteto, saj lahko na mizo postavi vse svoje kolajne, pa jih bo imel še vedno več kot vsi slovenski reprezentanti skupaj, četudi bodo iz predalov potegnili tudi odličja iz pionirskih časov.
Manj strog je Giani pri obnašanju zunaj igrišča. Tam imajo reprezentanti skoraj popolno svobodo. Edina obveza je, da so v polni fizični in mentalni pripravljenosti, ko stopijo spet na igrišče. Ampak kdo bo šel v resnici v diskoteko in bo naslednje jutro povsem svež?
In ravno v takšnih razmerah je zablestel Dejan Vinčić. Še pred letom in pol v Nišu ni hotel pozdraviti slovenskih navijačev, ker je bil jezen na prejšnjega selektorja, zdaj je najboljši igralec reprezentance.