Pokopati ali ne, to je vprašanje! Tako bi lahko Sofoklesa parafrazirali skozi Shakespeara, kajti oba, Hamleta in Antigono, najeda enak dvom, ki ga tudi na podoben način razrešujeta; in ravno zato sta, kar sta. Brionskemu gledališču Ulysses pa je v koprodukciji s sarajevskim festivalom MESS Sofoklesova junakinja služila predvsem kot medij, skozi katerega so ustvarjalci spregovorili o sedanjosti. Na svoj način so se tako pridružili »proslavam« in obletnicam, ki to poletje pretresajo celotno območje od Potočarov do Knina.
Iskanje umrlega brata danes
Klasiki so seveda večni ravno zato, ker njihova vprašanja ne izzvenijo: človeški zakoni proti domnevno božjim ali božanskim; prekletstvo rodu, ki ga domnevno veže prastaro »prekletstvo« in zato ne more začeti znova; nerazumno vztrajanje pri eni resnici in pri pravilnosti izključno enega, seveda lastnega stališča... In ravno zato je letošnja osrednja brionska produkcija v že pregovorni režiji Lenke Udovički s podnaslovom »2000 let kasneje« hkrati ilustracija in interpretacija. Ob čemer je prva nepotrebna v svoji predolgi dobesednosti, druga pa morda preveč klišejska; a druga brez druge ne moreta.
Preplet usod vladarske družine antičnih Teb in neimenovane sodobne družine, ki išče posmrtne ostanke sina maturanta, ki so ga odpeljali v eno izmed množičnih grobišč, je največja odlika predstave, saj ponuja skoraj šolski primer novega in sodobnega branja besedila in zato je prizor sodobne kriminalistične ekshumacije, s katerim se predstava začne, učinkovit in nepričakovan uvod. Toda postopoma se montaža antike in sodobnosti spremeni v monotono izmenjevanje, in ko se klasični antični svet predstavi na standarden način študentskega zbora v dihotomnih kostumih – nedolžne bele halje in črni vojaški škornji –, predstava spet dobi tisto tipično uliksesovsko podobo gledališča, ki je s svojo poetiko za(o)stalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako pač to počne Lenka Udovički: zbor je skoraj ves čas enak, mizanscena vedno herojsko diagonalna, hierarhična in zato skrajno nevznemirljiva. Celo prerok Tejrezias, ki ga je povsem zanimivo in po pričakovanjih glasovno izvrstno odirgal pevec Damir Urban, mora priti od zgoraj, z vrha trdnjave, kajpada, da bi Kreontu še poslednji, zaman, skušal odpreti oči.
Igralski aduti
Poleg aktualnosti Antigoni sicer ne primanjkuje igralskih adutov. Med njimi je poleg Urbana največji vendarle sam Rade Šerbedžija, ki svoje brionske nastope dozira bolj po marketinški in tržni logiki kot po umetniški potrebi in volji. Izkušnje in karizma mu zadoščajo za igralski uspeh, celo kadar s potenciranjem mizoginih Kreontovih replik računa na pritlehno humoren učinek. Naslovna vloga je tokrat pripadla vsesplošno hvaljeni in nagrajevani Maji Izetbegović, igralki posebne teže, ki pa ji način, kako si je režiserka zamislila Antigonino gnevno slovo od mesta in življenja, ni najbolj ustrezal. Nasprotno, veliko bolj navdihujoča je v sodobnem in domačem ambientu, ko med izpolnjevanjem formularja za izkop bratovega trupla duši čustva. V tej čustveni igri ji je ustrezna partnerica Katarina Bistrović Darvaš, medtem ko bi samoprekletstvo antične junakinje, če sodimo po njeni intenzivnosti v vlogi zborovodje, morda lahko bolje odigrala Jelena Lopatić. Po logiki vloge se tudi Ismena (Dženana Džanić) ni izpostavljala, medtem ko Ermin Bravo (Hemon) enostavno ni dobil dovolj priložnosti za niansiranje.
Hrvaško-bosanska ali zagrebško-sarajevska Antigona je jasna v svoji nameri, da rodu in mestu, ali rodovom in mestom, prek Sofokelsa sporoči, da je posledica nerazumnosti vedno tragedija. V regiji nezakopanih grobov, kjer diplomatskemu celofanu navkljub še zmeraj prevladuje kreontovsko slepa retorika, je takšna poteza pričakovana in nujna. Polni pomen pa bo predstava vendarle dobila s sarajevsko premiero, daleč od brezbrižne arkadijske ekskluzivnosti Brionov.