Neresnost, povezano z izobraževanjem, so pred leti doživeli tudi obiskovalci, ki so v ljubljanskem Cankarjevem domu poslušali izmenjavo dobrih bralnih praks slovenskih vrtcev in šol. Vzgojitelji in učitelji naj bi svoje izkušnje predstavili v petminutnih vnaprej pripravljenih prispevkih, po navodilih organizatorjev pa naj bi se izognili ponavljanju vsebin. Prispevki nastopajočih so brez izjeme trajali od dvajset minut do pol ure, kar je obiskovalce razburilo, organizatorjev pa ne toliko, da bi nastopajoče na to opozorili. A kako bodo navodila upoštevali otroci, ko bodo učitelji to od njih zahtevali, če jih učitelji ne? Posploševanje seveda ne bi bilo primerno. Vseeno pa ne gre spregledati, da so nas nekaj let po tem srečanju močno pretresli slabi rezultati slovenskih učencev v mednarodni raziskavi v bralni pismenosti. Tudi zato, ker bralna pismenost ni le odraz razumevanja šolske snovi, pač pa človekovega funkcioniranja na vseh življenjskih področjih – na primer razumevanja voznih redov, grafov, navodil za uporabo, obrazcev...

Država je v zadnjih letih za dvig bralne pismenosti oziroma opolnomočenje učencev porabila milijonske zneske, učinki pa naj bi se že odražali v drugačnem poučevanju učiteljev in v boljših bralnih navadah učencev. Morda se jih bo dalo povsem praktično, vsaj pri učiteljih, preveriti na naslednjem srečanju za izmenjavo dobrih praks. Morebitni napredek pri učencih pa bo pokazala naslednja mednarodna raziskava.

Napredka pri preprečevanju finančnih pretresov staršev pred začetkom novega šolskega leta pa v zadnjem desetletju v državi nekako nismo dosegli. Ne glede na ukrepe za lažje šolske torbe in pozive k naročilom zgolj tistih delovnih zvezkov in šolskih potrebščin, ki jih bodo učenci med poukom zagotovo (koristno) uporabili, so zneski za nabavo potrebščin astronomski. Vse potrebščine (po srednji ali najnižji ceni) so eno od družin za dva otroka iz prve triade devetletke stale 304 evre – brez učbenikov, ki si jih lahko (za zdaj še) brezplačno izposodijo v šolah. Če bi nakup vseboval še torbi in peresnici, bi močno presegel 400 evrov.

Za družine, ki ne vedo, kako bodo jutri napolnile krožnike, in ki se odločajo, ali naj ta mesec poravnajo dolgove za toplo vodo ali za elektriko, je znesek previsok. Seveda tudi za državo šola ni brezplačna – ministrstvo za izobraževanje za delovanje osnovnih šol letos namenja 601 milijon evrov. A globoko nerazumevanje (ali celo ignoriranje) njihovega položaja družine v stiski vodi v obup. Ne gre za to, da ne bi znali razdeliti razpoložljivega denarja, le za vse stroške ga je premalo. Med šolskim letom morajo za šolarje plačevati tudi položnice za prehrano, šolo v naravi, izlete in športne dneve...

Stiske ljudi te dni rešujejo centri za socialno delo, humanitarne organizacije, posamezniki, društva. Šolske oblasti pa – kot da jih to ne zadeva. Še dobro, da se vsaj s številkami o subvencionirani prehrani lahko pohvalijo…