Pošta, telegraf, telefonija in sedaj splet so orodja, s katerimi smo uspeli premagati razdalje, ki nas razdvajajo. Še posebej spletu je po zaslugi pametnih telefonov, ki jih imamo vselej ob sebi, uspelo v mnogih pogledih povsem spremeniti zemljevid Zemlje in mnoge prakse našega vsakdanjega življenja. Mobilna telefonija je tako povsem odpravila disciplino, s katero smo se morali nekoč dogovarjati s prijatelji, če smo se želeli srečati v mestu. Poleg tega se pogosto zgodi, da v dobi sodobnih tehnologij svoje somišljenike ne najdemo v neposredni okolici, temveč včasih tudi precej daleč stran. Z njimi modra nikdar ne bomo posedali v istih kavarnah, se sprehajali po istih ulicah, jedli v istih restavracijah ali gledali predstave v istih gledališčih, a nas kljub temu zanimajo iste reči.
Čeprav je povezovanje ljudi z različnih koncev sveta med najlepšimi pridobitvami svetovnega spleta, ji mnogi hkrati očitajo, da ob večji povezljivosti s svetom izgubljamo ustaljene družbene prakse, ki so zgodovinsko pripomogle k povezovanju in solidarnosti med sosedi. Pogosti so tudi očitki, da mladina priklenjena na zaslone mobilnikov, tablic in računalnikov postaja vse bolj individualistična in izgublja stik z domačim okoljem. Vendar avstralska kulturna antropologinja in podpredsednica Intela Genevieve Bell opozarja: »Zelo lahko je reči, da so ljudje šli na družbena omrežja in se nehali pogovarjati s sosedi. Resnica pa je, da so bili naši odnosi s sosedi vselej malce bolj zapleteni. Nekatere smo marali in drugih nismo. Naše predstave geografije, razdalj in časa že nekaj časa niso stalne – že odkar so prišli avtomobili, telefoni, letala... Vse to nas je sililo k ponovnemu premišljanju omenjenih idej. Družbena omrežja so zgolj še en korak v tej smeri. Se zaradi njih čez deset let ne bomo več pogovarjali med seboj? Seveda se bomo. Ljudje smo bistveno socialna bitja. Radi smo del družbenega sveta. Včasih je ta virtualen, včasih je fizičen. Naša zagretost in dajanje prednosti enemu pred drugim pa se spreminja.«
Splet ni zgolj svetoven, je tudi lokalen
Bellova prav tako pravi, da pri govorjenju o vplivih sodobnih tehnologij na odrezanost posameznikov od svojega neposrednega okolja, ne smemo biti pozorni zgolj na nekatere vplive spletnih družbenih omrežij, temveč se moramo spomniti tudi na mnoštvo raznoraznih aplikacij in spletnih storitev, ki jih uporabljamo vsak dan in so smiselne izključno za uporabo v naši neposredni bližini. V to kategorijo pri nas sodijo aplikacije kot so Odpiralni časi, ki prikazujejo najbližje še odprte trgovine, restavracije, knjižnice, lekarne in številne druge storitve. Obstaja tudi veliko aplikacij za vozne rede javnega potniškega prometa, dostopnost koles v mestnih servisih za njihovo deljenje, naročanje dostave hrane in še mnogo drugih.
Kot je v Dnevnikovem intervjuju pred meseci povedal hrvaški aktivist in strokovnjak za računalništvo Marko Rakar, bi tovrstnih storitev, ki so namenjene odkrivanju in povezovanju s svojim neposrednim okoljem, lahko imeli še več, če bi države prakticirale politiko odprtih podatkov in zbrane informacije javnega značaja prosto ponujale ustvarjalnim posameznikom, ki bi iz njih poskusili izvleči čimveč družbene koristi.
Kulturna izmenjava ali kulturna kolonizacija?
Vendar pasti pri izpolnjevanju poslanstva svetovnega spleta oziroma omogočanju največjega medkulturnega dialoga v zgodovini človeštva še vedno obstajajo. Brazilsko kulturno ministrstvo je tako denimo aprila Facebooku zagrozilo s tožbo, ker je družbeno omrežje umaknilo fotografijo goloprse brazilske staroselke. Kulturni minister Juca Ferreira je umik fotografije označil za cenzuro in napad na svobodo izražanja.
Ne glede na naš osebni odnos do objavljanja golih fotografij je Ferreira zadel ob občutljiv problem. Kar se zdi dostojno ali nedostojno nam, ni rečeno, da je hkrati nedostojno tudi za prebivalce drugih kultur. Kot je Ferreira aprila pojasnil za brazilski časopis O Globo, jih je cenzura še posebej razjezila, ker ima resne posledice za kulturno identiteto brazilskega staroselskega prebivalstva. Kajti, če se ne smejo na spletu pojavljati takšni, kakršni so, pomeni, da se na spletu ne smejo pojavljati kot staroselci. Odpira se torej vprašanje, ali morajo staroselska ljudstva za sodelovanje v največjem medkulturnem dialogu v zgodovini človeštva in participaciji na sodobnih tehnologijah zavreči tiste dele svoje kulturne dediščine, ki niso po godu ustvarjalcem in administratorjem ter večinskim uporabnikom? Še več, je medkulturni dialog možen, zgolj pod pogojem, da pred tem prevzamemo tujo kulturo? Ob tem se lahko vprašamo tudi, kako pravila in zahteve največjih spletnih podjetij, kot so Facebook, Google, Apple, Microsoft, Twitter ter številnih drugih, ki upravljajo z najbolj razširjenimi storitvami za spletno komuniciranje, vplivajo na nas?
Splet nista zgolj Facebook in Silicijeva dolina
Soustanovitelj Zemante Andraž Tori pravi, da je na nek način res možno reči, da je na ravni globalnega kulturnega vpliva Silicijeva dolina postala dober konkurent Hollywoodu. Vendar tudi on ob tem opozarja pred prenaglim posploševanjem celotnega spleta zgolj na družbena omrežja: »Gledanje sveta tehnologij zgolj skozi facebook in pametne telefone je precej ozko, saj se dogaja ogromno tudi na drugih področjih – zdravje, logistika, kultura, itd. Kickstarter je na primer sprožil strašno demokratizacijo dostopa do osnovnega kapitala po celem svetu. Tu sta še Kiva in Zidisha (neprofitni organizaciji, ki uporabnikom omogočata posojanje denarja kot alternativa bančnim kreditom, op. p.), pa Etsy (spletna prodajalna ročnih in vintage izdelkov, op. p.) kot nekaj spet tretjega in še bi se našlo.«
Storitve, ki jih omenja Tori, z odpiranjem dostopa do sredstev in potrošnikov ogromnega globalnega trga proizvajalcem omogočajo uspeh tudi z najbolj nišnimi in osebnimi izdelki ter projekti, ki morda nikdar ne bi zaživeli, če bi bili povsem odvisni od kapitala, kupne moči ali zanimanja lokalnega okolja. Bellova ob tem opozarja tudi, da se poleg tega pogosto preveč vpliva na razvoj spletnih storitev pripisuje izključno Silicijevi dolini. »Prvo družbeno omrežje Cyworld izvira iz Koreje. Bilo je precej drugačno, a je temeljilo na istih idejah. Tudi Whatsapp ni bil izdelan v Silicijevi dolini in se večinoma ne uporablja v ZDA. Mobilna plačila izvirajo iz Afrike. Vsa tehnologija z zaznavanjem lokacije se je prvo preizkusila v Tokiu. SMS-e so razvili na Finskem. Pogosto se prodaja zgodba, da vse izvira iz Silicijeve doline, a realnost je, da je po svetu veliko različnih centrov inovacij.«
Svetovni splet gre torej v veliki meri razumeti podobno kot švicarski nož. Za različna opravila imamo različne aplikacije, ki so prilagojene neki posebni nalogi in imajo precej pomanjkljivosti pri opravljanju drugih. Dokler želite z izvijačem vrtati v plutovino, bo švicarski nož deloval dobro. Če boste z izvijačem želeli žagati deske, pa boste imeli težave. Podobno velja za splet. Bolj moderirane strani bodo naravno bolj omejevale oblike izražanja kot manj moderirane, smo pa na manj moderiranih pogosteje izpostavljeni vsebinam, ki so nam lahko neprijetne.
Pomembno je torej, da se kot uporabniki, ki želimo kar se da izkoristiti potencial spleta, zavedamo omejitev in prednosti različnih spletnih storitev ter slednje upoštevamo pri svojem odkrivanju medmrežnega sveta. Zavzemati pa bi se morali tudi, da se tega ne spremeni v povsem moderirano okolje, kajti s tem se zares približamo nevarnosti, ko odločanje o primernosti in neprimernosti prepuščamo peščici ljudi z vplivom nad našimi sredstvi za komuniciranje.
