Jasno je, da nismo sposobni spraviti skupaj transparentne in nekontroverzne prodaje državnega premoženja. Tudi ko nam gre za nohte v smislu podobe, ki si jo o nas ustvarjajo pomembnejši investitorji na globalnih trgih, najdemo način, da se navzven izkažemo za zelo cagave ali celo shizofrene prodajalce. Politiki zdaj že tradicionalno v skladu s svojimi notranjepolitičnimi potrebami preskakujejo okope med nasprotniki in podporniki privatizacije. Pričakovali bi, da bodo plen, ki se je obetal ob prodaji Telekoma, in zaveze, ki smo jih v zvezi z nadaljevanjem privatizacije sprejeli do evropskih institucij, dovolj, da se bodo naši dosedanji vzorci vendarle spremenili. Pričakovali bi proces, ki bi potešil vsaj tisti del nominalnih nasprotnikov prodaje, ki bi na privatizacijo Telekoma pristali, če bi bila opravljena na transparenten način.

Očitno je tudi, da nam Telekom pomeni znatno več kot komur koli drugemu na finančnih trgih. No, vsaj tistim, ki imajo ta trenutek denar ali dostop do virov denarja, se ni mudilo izkoristiti življenjske priložnosti. Povpraševanje po malo rabljenih nekdanjih telekomunikacijskih monopolistih je očitno manjše, kot bi si kot prodajalci želeli. Pričakovane gneče interesentov za nakup ni bilo od nikoder. Ko se je megla razkadila, je pred vrati ostal vse prej kot idealni Cinven, ki ga kljub sicer pogostemu angažmaju v telekomunikacijski dejavnosti le malokdo smatra za dolgoročnega strateškega investitorja. Drugi očitno ne vedo, kaj zamujajo. Tisti redki ponudniki, ki jih je investicija v Telekom Slovenije zanimala, pa niso dosegli naših pričakovanj o vrednosti podjetja. Morda za prodajo ni bil pravi trenutek ali pa so bila naša pričakovanja o vrednosti Telekoma preprosto nerealna.

Kot v drugih privatizacijskih epizodah se je izkazalo, da se težko ločimo od skupnega dobrega. Morda za previsoko vrednotenje svoje lastnine nismo krivi sami. Zgodi se nam podzavestno. Gre za razmeroma pogosto opažen učinek danosti (ang. endowment effect), ki ga psihologi in celo vedenjski ekonomisti poznajo vsaj od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Gre za vedenjski pojav, ko ljudje svoji lastnini pripisujemo znatno višjo vrednost kot podobnim ali celo enakim dobrinam na prostem trgu. Morda ste se s tem pojavom srečali pri nakupu rabljenega avtomobila ali nepremičnine. Da, to so tisti primeri, ko posamezni prodajalci preprosto vedo, da je njihov (sicer generični) avtomobil vreden več od enakega, ki ga prodaja sosed. Je lepši, bil je bolj ljubljen, vsako nedeljo smo ga prali in tako naprej. Sentimentalna vrednost, ki z dejanskim vrednotenjem nima posebne zveze, onemogoča prodajo po tržni ceni.

Nobelovec Daniel Kahneman je bil (skupaj z Amonom Tverskim) prvi, ki je učinek danosti povezal s strahom pred izgubo oziroma odporom do tveganja. Razlog, da se ljudje težko ločimo od svoje lastnine, naj bi tako bil v tem, da v nasprotju z ekonomsko racionalnim obnašanjem čutimo močan odpor do izgube in tveganja. Študije obnašanja posameznikov kažejo, da naj bi nas izgube premoženja prizadele celo dvakrat bolj, kot bi nas navdušil enakovreden porast vrednosti premoženja. Prodaja nam dragocenega Telekoma bi bila torej za večino vprašanih tako velika izguba, da je ponujena monetarna nagrada niti približno ne bi kompenzirala. Behavioristi bi rekli, da je Telekom že davno postal del našega statusa quo, zato nam prodaja očitno daje občutek izgube premoženja, ki je kupec ni sposoben ali noče popolnoma prepoznati in kompenzirati. Vse pod ceno, ki smo jo pripravljeni sprejeti, pa diši po razprodaji, mar ne?

Kljub dokaj odločnemu nasprotovanju privatizaciji nam primanjkuje realnih alternativ zanjo. Od kod bo prišel denar za nadaljnji obstoj in razvoj podjetij v državni lasti? Država praviloma nima strateških ambicij s svojimi podjetji z izjemo nadaljevanja trenutne sheme, torej črpanja dobičkov in političnega kadrovanja. Potencialne koristi državnega lastništva so mogoče predvsem v podjetjih, ki morajo zagotavljati dostop do blaga ali storitev v javnem interesu, tudi če za to ni profitnega motiva. V vseh drugih primerih se je državno lastništvo praviloma izkazalo za škodljivo.

Mladina je anketirancem pozabila zastaviti nekaj dodatnih vprašanj, da bi dobili načrt za naslednje poglavje zgodbe o Telekomu. Komu (če sploh) smemo prodati Telekom? Koliko časa smo pripravljeni čakati na tega idealnega snubca? In še najbolj ključno vprašanje: če Telekoma nočemo ali ne moremo prodati idealnemu kupcu, ali smo ga pripravljeni podpreti s svojimi prihranki? Lahko torej računamo na vas, da boste odigrali vlogo rešitelja in svoj odločni ne prodaji Telekoma podkrepili s še odločneje ponujenim svežnjem evrskih bankovcev iz svojega žepa?